Človek, ki zlepa ne odneha
Arhitekt in urbanist, zaljubljenec v arheologijo, svetovni popotnik in dobrodelnež
Milan Zdravko Kovač je še kot nadobuden dijak in študent, nato pa kot arhitekt in urbanist ter predvsem kot zaščitnik arheološke dediščine prepotoval velik del sveta. »Vedno sem bil radoveden, kaj je za naslednjim hribom,« je zapisal v svojem življenjepisu. Najprej se je odpravil po severnih deželah Evrope, kjer si je na Švedskem ustvaril dolgoletni dom, od koder je pogosto odhajal na delo v dežele Azije, Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Ves čas pa je načrtoval, da se bo nekoč vrnil v Ljubljano, in to je po osamosvojitvi Slovenije tudi naredil. Čeprav bo letos dopolnil 83 let, je še zelo aktiven. Le potuje manj kot prej.
Koliko daleč nazaj vam sega spomin?
Do tretjega leta. Bilo je sredi vojne v Ribnici, kjer je moj oče kot begunec poučeval, nato pa so moje starše aretirali in jaz sem bil z njimi nekaj tednov v zaporu. Dovolili so mi, da sem tekal po zgradbi zapora, očitno se je triletni zapornik smilil celo fašistom. Spominjam se tudi grozljivih zvokov letalskih napadov, goreče cerkve, pobitih konjev in streljanja vojaških salv na pokopališču ...
Kako je vojna zaznamovala vašo družino?
Pred vojno smo živeli v Celju. Oče in brat Boris sta bila člana Sokola. Takrat je bil poveljnik celjske garnizije in član celjske sokolske skupnosti Draža Mihajlović. Ob napadu Nemčije sta se oče in brat prijavila skupaj s tristo prostovoljci v jugoslovansko kraljevo vojsko, ki se je podala v Karlovec. Zajeli so jih ustaši, smrti pa so jih rešili Nemci in jih peš nagnali v Ljubljano.
V razkosani Sloveniji se je očetu pridružila družina v Ljubljani pod italijansko okupacijo. Kot begunci smo živeli v Ribnici, kjer je oče dobil službo učitelja, sestra je postala partizanska bolničarka, brata gimnazijca pa so fašisti večkrat zaprli in ga poslali v taborišče Gonars. Ko se je od tam rešil, se je z nekaterimi prijatelji iz Sokola pridružil četnikom, tako imenovani plavi gardi, ker je verjel, da se bodo po kapitulaciji Italije skupaj s partizani borili proti Nemcem. Zmoto je brat spoznal, ko so jih napadli in zajeli partizani. Partizansko sodišče v Kočevju je skoraj vse ujetnike obsodilo na smrt. Oktobra 1943 so jih usmrtili v Mozlju.
O vsem tem se v naši družini ni govorilo. Po osamosvojitvi in smrti staršev, posebno očeta, ki uboja brata ni nikoli prebolel, sem zbiral dokumente o vsem, kar je brat počel od začetka vojne do smrti. Med drugim sem pridobil tudi zapis njegovega zaslišanja v Kočevju, na katerem je dejal, da se je ves čas hotel boriti samo proti okupatorju. Državnemu tožilcu sem predal vlogo za bratovo rehabilitacijo in vrhovno sodišče je lani brata oprostilo očitanega zločina narodne izdaje. O tej naporni poti do resnice in pravice bo izšla knjiga.
Kako je vaša družina živela po vojni?
Zelo težko, dejansko nas je preživljala mama, prodajala je pridelke z vrta in prijela za vsako delo, ki se je ponudilo. Oče razen privatnih inštrukcij ni imel vira dohodka, saj po vojni ni smel učiti ali biti kjerkoli zaposlen. Kasneje je dobil skromno pokojnino. Imel sem 13 let, ko mi je oče povedal, da me ne bo mogel šolati. Zato sem si prizadeval, da bi se sam preživljal. Že kot gimnazijec sem med počitnicami delal na Švedskem, da sem pridobil sredstva za študij.
Zakaj ste po diplomi iz arhitekture na takratni fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani vpisali še študij urbanizma v Stockholmu?
Že pred diplomo sem delal v Stockholmu kot risar, po diplomi pa kot arhitekt, in prijavil sem se na podiplomski študij. Imel sem srečo, sprejeli so me na akademijo. Urbanizem je bil podiplomski študij, ki me je zanimal. Med študijem sem delal kot arhitekt v arhitekturnem biroju, a sem vseeno doštudiral v rekordnem roku, nato pa sem se takoj vpisal v društvo švedskih arhitektov. Ob tem so mi dodelili mentorja, ki naj bi presodil mojo usposobljenost. Ko je ta slišal, da prihajam iz Ljubljane, je samo rekel: »Plečnik« in me ni nič več preizkušal. Po diplomi sem dobil švedsko štipendijo za tečaj pri Iccromu v Rimu, za študij zaščite arheologije.
Nenavadno se zdi, da ste leta 1964 v Ljubljani diplomirali s temo Urbanistična zasnova novega Abu Simbla in nubijska arhitektura. Kako je prišlo do tega?
Predvsem sem si želel hitro diplomirati. To je bila takrat zelo aktualna tema, gradnja velikega jezu na reki Nil je ogrozila tudi Ramzesova templja v Abu Simblu, treba ju je bilo razrezati in znova sestaviti na višje ležeči lokaciji. S sošolcem, ki se je pridružil temi diplome, sva tako dobila priložnost za pot v Egipt in Sudan.
Ne, najprej sem nameraval ostati samo nekaj let in se vrniti v Ljubljano. Dejansko pa sem ostal skoraj trideset let, do leta 1992. Glavni razlog je bila družina. Najprej moja v Sloveniji, ki je potrebovala mojo inančno pomoč, nato pa družina, ki sem si jo ustvaril na Švedskem.
Lahko bi rekli, da je ta narodnostno zelo raznolika?
Res je. Jaz, Slovenec, sem se na Švedskem poročil z Nemko, rodili sta se nama hčerki Nina in Tanja, med mojim delom za Unesco na takratnem Cejlonu, današnji Šrilanki, sva z ženo posvojila deklico Ayro, čez nekaj let pa še dečka Vimala.
Vaši otroci so zdaj razkropljeni po svetu, vi pa ste se vrnili v domovino. Vas ne vleče v bližino otrok?
Nobeden od mojih otrok ni odraščal v Sloveniji. Danes so v Avstraliji, Angliji in na Švedskem. Načrtoval sem, da bova v Sloveniji živela z ženo, a mi jo je pred desetletjem vzela bolezen. Otroci vedo, da se v teh letih lahko dobro počutim le v Sloveniji. Tu so moji spomini in prijatelji in seveda stalno novi izzivi, da ni dolgčas. Švedska pa je tako urejena, nič dramatičnega se ne dogaja in od dolgega časa bi me kaj kmalu pobralo.
Že leta 2018 sta s prijateljem Petrom Kerševanom v samozaložbi izdala brošuro Drugi tir Koper Divača – kako naprej?, predlanskim pa še knjižico Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla s predlogi o celostni ureditvi ljubljanskega železniškega vozlišča in ureditvi cestnega prometa na območju PCL (Potniškega centra Ljubljana). Kaj bi rada dosegla?
Predlagava izločitev železniškega tovornega prometa iz središča mesta in preusmeritev na jugovzhodno obvoznico ter poglobitev potniških tirov skozi mestno središče, povezavo z BTC s taktnimi vlaki in združitev razrezane Ljubljane. O tem bi morali odločati občani, oblast bi morala razgrniti vse projekte, povezane s središčem Ljubljane. A žal ni povezave med mestom in vlado in za občane ni nikomur mar. Mesto namerava zelo povečan železniški tovorni promet peljati skozi mestno središče in projektira železniško in avtobusno postajo, še preden je država izdelala državni prostorski načrt, ki bi moral biti osnova za kakršnokoli projektiranje. Dogajanje je posledica prekletstva evropskega denarja, ki ga je treba porabiti.
Kateri od vaju je drugega pritegnil k tem temam?
Čeprav sem na Švedskem diplomiral iz urbanizma, Peter Kerševan, ki je preživel vse življenje v Ljubljani in je osebno povezan z mestom, bolje razume probleme slovenske prestolnice. Vrh tega je odličen risar, sam pa sem verjetno boljši v arheoloških temah. Od leta 2009 delava skupaj in se dobro dopolnjujeva.
V Ljubljani bi lahko živeli mirno upokojensko življenje, a ste, kot se zdi, ves čas v spopadu z občinsko oblastjo. Zakaj?
Živel, študiral, diplomiral sem v Stockholmu, ki ima zelo podobne probleme kot Ljubljana. Odnos do mnenja občanov pa je bistveno drugačen. Denimo odnos do srednjeveških najdb na območju ljubljanske glavne tržnice. Tudi na Švedskem je bilo sprva predvideno, da se pod zemljo napravi parkirišče za parlamentarce, toda ko so se pojavile srednjeveške ostaline, so oblasti prisluhnile mnenju občanov in se prvotnemu načrtu odpovedale, in zdaj je tam najlepši srednjeveški muzej v tem delu Evrope.
Ljubljanskega župana, ki že toliko let vztraja pri gradnji parkirne hiše pod osrednjo tržnico, sva povabila, da si srednjeveški muzej v Stockholmu ogleda, a odgovora ni. S soglasjem zavoda za varstvo kulturne dediščine se v Ljubljani načrtuje uničenje zadnje neoskrunjene srednjeveške arheološke ostaline. V Ljubljani bi lahko parkirišče veliko ceneje zgradili pod grajskim hribom, tako kot v Salzburgu. A noben argument ne zaleže. Najin predlog o obnovi tržnice brez garaž in predstavitvi bogate arheologije s srednjeveškim muzejem in vzhodnim mestnim obzidjem s trdnjavo barbakan vred je vse od leta 2009 razlog, da sva na črni listi in da se nobena od najinih številnih pobud ne realizira. Svojega projekta ne moreva občanom niti predstaviti, čeprav ga podpirata Slovenska akademija znanosti in umetnosti in mednarodna organizacija European Walled Towns.
Leta 2019 je Celjska Mohorjeva družba izdala vašo avtobiograijo, ki je še veliko več kot zgolj knjiga spominov, saj sistematično in z bogato dokumentacijo prikazuje vaše dosežke in, žal, številne neuspele poskuse, da bi s svojim znanjem koristili domovini.
Že več kot 60 let je od tedaj, ko sem se kot dijak med poletnimi počitnicami udeležil arheoloških izkopavanj v Šempetru. Takrat me je »pičila« arheologija. Razmišljal sem tudi o študiju arheologije, a je na koncu prevladala arhitektura, ker me je vedno zanimalo ustvarjanje nečesa novega. Imam pa seveda rad arheologijo in srce me boli, ko vidim, kako izkopanine propadajo. Po uspešnem projektu zaščite arheologije v cerkvi sv. Jurija in v mestu pod mestom v Črnomlju sem predlagal že davnega leta 1993 predstavitev arheologije pod ploščadjo Knežjega dvorca v Celju z obešenimi steklenimi ogrevanimi hodniki skozi arheološki prostor, ki bi omogočili tudi razstavo vseh predmetov, najdenih pri izkopavanju, način pa je primeren za obisk v vseh letnih časih. Odgovora na predlog nisem dobil. Obliko zaščite s pohodnimi steklenimi ogrevanimi elementi in obešenimi tuneli sem realiziral v največjem podzemnem, večkrat nagrajenem muzeju Han Yang Ling na Kitajskem.
Marsikdo bi pomislil, zakaj po takih zavrnitvah še vedno niste dvignili rok od Slovenije. Brez težav ste delali na Kitajskem, v Egiptu, Indiji in Italiji, v Ljubljani pa vam mestne oblasti ves čas mečejo polena pod noge.
Jaz sem sicer v Ljubljani prišlek kakor naš župan, a je kljub temu ljubljanska kulturna dediščina tudi moja dediščina in me vsako uničenje globoko prizadene, Peter Kerševan pa je rojen v Ljubljani, Ljubljana je njegovo mesto. Zato ne odnehava, ko vidiva, kaj se z Ljubljano dogaja pri vseh projektih. Trudiva se tudi takrat, ko slutiva, da ne bo uspeha – še posebej to velja za vse projekte v Ljubljani, kjer vem, da naju aktualni župan in njegovi sodelavci nikoli ne bodo podprli. Toda to je še vedno najino mesto, ki ima izjemno zgodovinsko dediščino, s katero pa mačehovsko ravnajo in uničujejo. Vztrajala bova, dokler bova pri močeh.
Kaj je poleg omenjenih projektov trenutno v središču vašega zanimanja?
Predvsem želim nadaljevati humanitarno delo. Potem ko mi je umrla žena Helga, je sin, uspešen poslovnež, v njen spomin ustanovil sklad in ta je pred nekaj leti postavil Helgino šolo za sto učencev s potresno varno konstrukcijo v odročnem delu Nepala, ki ga je pred tem prizadel potres. Trenutno pa skušava s sinom pomagati ukrajinskim otrokom, ki so se pred vojno zatekli v Slovenijo in se tu vključujejo v slovenske šole. Pomembno je, da se učijo tudi materinščino, zato sva zanje natisnila prvo in drugo ukrajinsko berilo, s katerima jih lahko branja in pisanja učijo njihove mame. To znanje bodo potrebovali, ko se bodo vrnili domov. Pri distribuciji učbenikov pomaga ravnateljica osnovne šole 8. talcev v Logatcu, gospa Cunder, informacijo o otrocih dobimo od ministrstva za šolstvo in Unicefa, žal pa sta pomoč pri tem, da bi našli čim več otrok, odklonila Karitas in Rdeči križ Slovenije.
Vem, da od nekdaj radi pomagate beguncem.
Nikoli nisem pozabil, da sem bil med drugo svetovno vojno tudi sam begunec, odvisen od pomoči dobrih ljudi. Po svojih zmožnostih sem pomagal ljudem na raznih koncih sveta, še posebno otrokom. Tudi med vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Zdaj so na vrsti ukrajinski otroci. Do Ukrajincev imam poseben odnos tudi zaradi mojega dobrega, žal pokojnega ukrajinskega prijatelja Tarasa, ki je z menoj delal kot arhitekt na Švedskem in bil moja poročna priča. On mi je pripovedoval o zgodovini svojega ponosnega naroda.
Zdite se srečen človek?
Res sem, in veste, kaj me najbolj osrečuje? Moji otroci, ki me pokličejo prav vsak dan. Moj dobri sin mi je poleg stanovanja, ki ga že imam v Ljubljani, kupil še varovano stanovanje v Murglah. Zaenkrat ga ne potrebujem, a to se lahko hitro spremeni. Če bi bilo mogoče, poteka svojega življenja ne bi spreminjal. Sicer pa me osrečujejo tudi spomini na vse, kar sem doživel. Če pomislim, kako malo sveta so videli moji starši, meni pa je bilo dano tako veliko.
Načrtujete še kakšno potovanje?
Zaradi covida sem tudi sam precej spremenil življenjske navade. Zadnje čase potujem predvsem na obiske k otrokom in vnukom. Seveda me še vabijo na Kitajsko, vrnil bi se rad v Egipt, na Šrilanko in še kam, a ne vem, ali bom šel in kdaj bom šel. Vse je odvisno predvsem od zdravja. Sicer pa tako pravijo vsi, ki so dosegli moja leta, kajne?
Imel sem 13 let, ko mi je oče povedal, da me ne bo mogel šolati. Zato sem si prizadeval, da bi se sam preživljal.
Žal mi je le, da za domovino ne morem narediti, kar bi lahko.
Nikoli nisem pozabil, da sem bil med drugo svetovno vojno tudi sam begunec, odvisen od pomoči dobrih ljudi.