Osamosvojitev bi nas morala združevati

Kaže, da projekt Muzeja slovenske osamosvojitve ne bo uspel, bo pa obdobje od zdaj deležno večje pozornosti.

Politični ples, ki ga je sprožila namera, da se združita Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije, ima preverjene korake, vedno enako koreograijo in je bolj ko ne namenjen istemu občinstvu. Včasih se je plesalo le ob posebnih dogodkih, danes pa se malone ob vsaki priložnosti. To ni presenetljivo, saj je v tem času postala abstrakcija slovenske politike tako zmedena, da vsebinski pogovori niso več mogoči, že lep čas se sporazumeva v prispodobah, opleta s težkimi in praznimi besedami. Na včerajšnji novinarski konferenci Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve je njegov predsednik Lojze Peterle, ki je politično kilometrino skozi osamosvojitveno vojno pridobival v kar treh vladah, izustil, da »takega oblastnega lomastenja in grobega uveljavljanja politične sile še ni doživel«. Lahko razumemo, da je bila trditev izgovorjena v naletu, kljub vsemu pa – preveč prosojna.

Prilaščanje zaslug, ropotanje in grožnje, povezane z osamosvojitvijo, presegajo vsakršne norme. Upravičeno bi pričakovali, da bi tako pomembno obdobje, ki predstavlja temelj naše državnosti, delovalo združevalno, da bi nas vsaj ob praznikih poenotilo. Žal te zrelosti ne premoremo, osebna politična preračunavanja vedno prevladajo, ljudje pa smo že povsem apatični, čustveno otopeli ob nenehnem netenju sovraštva, sporov in širjenja prepadov.

Kaže, da projekt novega muzeja, ki si ga je zamislila Janševa vlada, vendarle ne bo uspel, rezultat celotnega direndaja pa naj bi pripomogel k odločnejšemu pristopu obravnave in posvečanju več pristojnosti osamosvojitvi. Nedvomno bo proces združevanja muzejev in kadrovski prepih, ki ga bo spremljal, še netil nemir, zato je pomembna zavest, da zgodovina ne pripada določenim frakcijam, političnim opcijam ali ideologijam. To pa ne pomeni, da si je ne morejo lastiti, je drugačiti in skozi vztrajno ponavljanje laži ukriviti. Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci, v tem primeru je velika zmeda.

Treba se je tudi zavedati, da Muzej slovenske osamosvojitve v resnici obstaja predvsem na papirju. Gre za najeto stanovanje z eno samo stekleno vitrino na hodniku in panoji na vrtu. Kaj več v tem času verjetno ni bilo mogoče ustvariti, a vendar, nič več kot to.