Vse več denarja, a hkrati tudi nezadovoljstva
Javni sektor Premier napoveduje, da bo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo 1 : 7 za voljene funkcionarje veljalo šele v naslednjem mandatu
Masa za bruto plače v javnem sektorju bo v tem letu presegla šest milijard, kar pomeni, da se bo skoraj podvojila v primerjavi s 3,1 milijarde leta 2008, ko se je enotni plačni sistem vzpostavil. Eden od izzivov, s katerim se morajo spopasti pristojni za napovedano reformo, je postaviti nove temelje za sistem, v katerega gre vse več denarja, a je tudi vse več nezadovoljnih. »Eden od ključev plačne reforme bo poskrbeti, da bo nagrajevala tiste, ki bodo storilnostno pripomogli več k družbeni blaginji. Plačna reforma gotovo ni, da bomo dvignili plače za vse in s tem zaključili,« je predsednik vlade Robert Golob v odgovoru na poslansko vprašanje Janeza Žaklja (NSi) – ki ga je zanimalo, koliko boljše storitve bodo imeli državljani in podjetja po nedavnem dvigu plač ter kako bodo spodbujali tiste, ki delajo bolje – napovedal enega od ciljev prenove ureditve vrednotenja dela v javnem sektorju. Ta je, tudi zaradi mejnikov, določenih v načrtu za okrevanje in razvoj, med letošnjimi prioritetami koalicije. Po Golobovih besedah je tisoč razlogov, zakaj enotni plačni sistem ne deluje, nekateri tičijo najbrž tudi v njegovi zasnovi, danes pa smo v razmerah, ko je vsaka od poklicnih skupin v njem bolj ali manj nezadovoljna.
Med elementi obrisov reforme, ki so v javnosti znani, je usmeritev, da bi se razmerje med najnižjo in najvišjo bruto plačo v javnem sektorju določilo na 1 : 7. Trenutno je 1 : 4,7, leta 2008 pa je bilo 1 : 10,6. Višje razmerje je seveda razumeti kot zviševanje dohodkov v zgornjih razredih, kamor je uvrščena večina funkcionarjev.
»Ampak predlog, da se gre na 1 : 7 ni prišel z vladne strani, temveč so ga dali v pogajalski skupini sindikatov javnega sektorja,« je pojasnil Golob. »Da se ne bo kdo prehitro veselil, vas bom moral žal vse razočarati. Ko bodo uveljavljene take spremembe, kjer bomo funkcionarji sami sebi na videz podelili višje plače, bomo vztrajali, da se te višje plače voljenih funkcionarjev izvedejo šele v naslednjem mandatu. V tem nihče od voljenih funkcionarjev ne bo dobil povišanja, tudi če bo to v socialnem dialogu sprejeto,« je poudaril predsednik vlade. Po njegovih besedah želijo s tem dvigniti zgornjo plačno mejo, da bodo lahko strokovne in sposobne delavce v javno upravo pritegnili in zadržali. »Hkrati pa želimo odpreti strop tudi zato, da se bodo na naslednjih volitvah za politiko potegovali še bolj kakovostni kandidati, ker je to edini način, da jo bomo dvignili na višjo raven, ne da bomo imeli vedno opraviti z večnimi obrazi, ki vztrajajo v njej, mogoče samo zaradi tega, ker ne zmorejo drugam. Verjamem, da bomo tako bistveno pripomogli h kakovosti političnega upravljanja države.«
Sistem mnogih hitrosti
Analiza, ki so jo pripravili na ministrstvu za javno upravo, potrjuje, da so prav funkcionarji med tistimi zaposlenimi v javnem sektorju z najbolj skromno rastjo dohodkov. V deklarativno enotnem sistemu so od leta 2018, ko je vlada Marjana Šarca s sindikati podpisala dogovor, s katerim so se strinjali, da so anomalije odpravljene, do lani so se povprečne bruto plače medicinskih sester in babic zvišale za slabih 38 odstotkov, policistov za malo več kot 27 odstotkov, vojakov pa za četrtino. Funkcionarjem zakonodajne oblasti in tistim v drugih državnih organih, kot sta računsko sodišče ali informacijski pooblaščenec, pa po drugi strani izboljšanje dohodka ni doseglo niti odstotka do oktobrskega dogovora, ko se je vrednost vseh plačnih razredov zvišala za 4,5 odstotka. Šele takrat so se tudi, od varčevalnih ukrepov leta 2012, funkcionarska nadomestila za malico, prevoz in policisti
vojaki strokovni sodelavci v socialnem varstvu farmacevtski delavci
medicinske sestre in babice ravnatelji, direktorji in tajniki visokošolski učitelji in sodelavci
zdravniki in zobozdravniki inšpektorji, pazniki in drugi uradniki s posebnimi pooblastili uradniki inančne uprave druga povračila stroškov izenačila z uslužbenskimi.
Za razlike med skupinami so v dobršni meri »zaslužni« parcialni dogovori, ki ne le da so zviševali izhodiščne razrede, ampak so se z njimi uvajali ali pa ohranjali različni dodatki. Dodatek za stalnost poleg dodatka na delovno dobo tako dobivajo policisti, vojaki, cariniki in drugi uradniki inančne uprave, bruto plače, brez nadur in dežurstev gasilci, pravosodni policisti ter uradniki in direktorji na ministrstvih za notranje zadeve in za obrambo. Država za to nameni 15 milijonov na leto. Skoraj ista skupina je deležna tudi prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (33 milijonov). Vojakom in policistom je uspelo v preteklosti pod različnimi ministri izpogajati še nekaj drugih dodatkov, ki predstavljajo kar četrtino v masi plač teh dveh skupin.
Velik problem je vse večji delež prejemnikov minimalnih plač. Lani je bilo v javnem sektorju 1520 oseb, ki so v povprečju zaslužile več kot 6000 evrov bruto na mesec oziroma najmanj 72.000 v celem letu – med njimi je 1175 zdravnikov, 175 visokošolskih učiteljev, 78 medicinskih sester in 40 vojakov.
• Leta 2018 so anomalije deklarativno odpravili.
• Vendar so od tedaj nastale velike razlike.
• Novo razmerje najnižje in najvišje plače predlagali sindikati.