Nič posebnega

Nina Granda arhitektka, kustosinja, urednica revije Outsider Moja največja kritika je, da smo na tako izjemni lokaciji dobili nekaj tako povprečnega in nezanimivega.

anj znano dejstvo je, da se je ideja za gumi bonbone, ki se je nato uveljavila po vsem svetu, porodila v Ljubljani, na lokaciji pravkar dokončanega Centra Šumi. Proizvodnjo je uvedla Josipina Šumi, ena prvih slovenskih podjetnic. Vse se je začelo, ko sta leta 1876 zakonca Josipina in Franc Šumi na dvoriščni strani stavbe nasproti Drame odprla slaščičarsko delavnico in trgovino.

Josipina Šumi je bila izjemna ženska, ki je presegala pričakovanja in spone svojega časa v več pogledih. Viri pišejo: »Življenje s Francem ni bilo lahko; varal jo je s služkinjami, zapravljal je denar za svoja potovanja, kjer se je ukvarjal s teozoijo in bil nasilen. Zato je Josipina leta 1885, v času, ko so bile takšne zahteve žensk redke, vložila tožbo za razvezo.« Imela sta hčer, Evgenijo, ki je imela ob ločitvi deset let. Josipina je prevzela slaščičarsko delavnico, jo razširila in ustvarila lastno tovarno sladkarij. Tovarna kanditov in slaščic Josipine Šumi je bila odprta leta 1905. Podjetnica je veliko vlagala v tehnično opremljenost delavnice in pozneje tovarne – in tako prva na svetu proizvajala tudi gumi bonbone.

Hči Evgenija Šumi je po materi podedovala podjetnost in lastnost, da presega omejitve svojega časa. Delo v tovarni je spremljala med odraščanjem. Poročila se je z Dragutinom Hribarjem, znanim tiskarjem, založnikom in industrialcem. Leta 1900 sta v Ljubljani odprla tovarno tkanin Pletenine. Po smrti matere Josipine, leta 1917, sta postala tudi lastnika Tovarne slaščic in kanditov J. Šumi. Na svoje vztrajanje je Evgenija najprej vodila obe tovarni – Šumijevo in Hribarjevo; mož Dragutin pa se je posvečal založništvu.

Ob vsem tem sta Evgenija Šumi in Dragotin Hribar imela trinajst otrok. Eden izmed njih je bil Rado Hribar, ki je po Evgenijini smrti leta 1936 prevzel tovarno Šumi. Rado je bil lastnik gradu Strmol na Gorenjskem, kjer sta živela skupaj z ženo Ksenijo – preden so ju januarja 1944, v skladu z ideologijo »pravičnejšega« družbenega reda, ki ni bil naklonjen meščanom in posestnikom, ubili, grad pa polastninili za potrebe povojne oblasti. Zgodbo opisuje Drago Jančar v znamenitem romanu To noč sem jo videl (2010).

Tudi tovarno Šumi so po osvoboditvi nacionalizirali. Navdihujoča zgodba Josipine in Evgenije Šumi, dveh pogu

Mmnih podjetnic, ki sta vodili tovarno, zaznamuje vzpon in razcvet zlate dobe tovarne Šumi.

Po nacionalizaciji tovarne so proizvodnjo sladkarij v sedemdesetih letih preselili v novozgrajeno poslopje na Šmartinski, kjer je delovala do leta 2008. Medtem pa je v izpraznjeni stavbi v središču mesta zaživel kulten lokal Šumi. Tam je bilo zbirališče umetnikov; gledališčnikov, literatov, slikarjev, novinarjev, glasbenikov, ilozofov. Vzpon je Šumi kot kulturno zbirališče doživel v obdobju hipijev, študentskih revolucij in začetkov alternativne kulture, zaton pa v času ponovnih družbenih in političnih sprememb.

Zgodovina lokacije Šumi po osamosvojitvi dobro oriše težave, ki jih imamo v času samostojne države pri realizaciji projektov v prestolnici.

V devetdesetih so se odločili, da bodo na območju Šumija zgradili prostore za kulturno-kongresni center in mestni kino. Leta 1995 je bil za ta namen razpisan mednarodni arhitekturni natečaj, na katerem so izbrali predlog Borisa Podrecce. Da bi realizirali izbrani projekt, so, kljub nasprotovanju nekaterih arhitektov, leta 2006 porušili kultno stavbo Šumi. Do takrat, ko naj bi začeli gradnjo, se je načrtovani Podreccov projekt šestkrat spremenil. Gradnji nove različice leta 2006 je strokovna javnost odločno nasprotovala, češ da se arhitekt preveč podreja investitorju in da je predvidenega premalo javnega programa. Minilo je še dodatnih dvanajst let, da se je leta 2018 začela gradnja Centra Šumi, ki pa z zmagovalnim projektom Borisa Podrecce nima nič več skupnega. Avtorji novega objekta Center Šumi so (brez natečaja) Groleger arhitekti.

Namesto kulturnega multipleksa, ki mu je stroka nasprotovala, ker naj ne bi zagotavljal dovolj javnega programa, imamo zdaj na kultni lokaciji luksuzna stanovanja. Edini javni program v stavbi uvaja živilska veleblagovnica, kar pa je tudi deležno kritik: novi lastniki, ki so za svoj luksuz odšteli več kot 10.000 evrov za kvadratni meter, bodo imeli vsaj košarico živil na dosegu roke.

Od natečaja za gradnjo Multipleksa Šumi letos mineva 28 let. Pravkar dokončan Center Šumi že vse od začetka gradnje vzbuja burne odzive meščanov, ki so se vmes navadili na lep razgled na Ljubljanski grad z okolice Drame; navadili pa so se tudi na gradbeno jamo, ki je predolgo zaznamovala to središčno mestno lokacijo – in so jo pozneje preuredili v, kakopak, makadamsko parkirišče.

Glede na nezmožnost realizacij vizij sploh ni presenetljivo, da je to, kar je na tem mestu končno zgrajeno, le povprečna, generična arhitektura, povzeta po tujih vzorih, kot je, na primer, trgovski center Peek & Cloppenburg arhitekta Davida Chipperielda na Dunaju. Geberiti, ki so resda do skrajnosti napihnjeni, po višini ne presegajo Ravnikarjevega Ferantovega vrta, po dolžini pa le malo Vegovo gimnazijo in niso tako problematični – kot tudi ne tu in tam izgubljen pogled na Ljubljanski grad, ki bi ga odvzela vsaka nova stavba; niti se mi ne zdi narobe, da je na tem mestu trgovina.

Pomenljiv je ironičen zgodovinski zasuk. Na mestu nekdanje stavbe Šumi, ki so jo ustvarili izjemni posamezniki, ki so presegli svoj čas, in kjer so te lastnike v žaru ideologije enakosti in pravičnosti za vse »depolitizirali«, skupaj z zasebno lastnino, ki so jo ustvarili, smo zdaj dobili generična »nadstandardna« stanovanja, ki prej služijo nepremičninskim špekulacijam kot ljudem. Moja glavna kritika je, da smo na tako izjemni lokaciji dobili nekaj tako povprečnega in nezanimivega, da to predstavljajo kot nadstandard in da je trajalo trideset let, da jim je uspelo nekaj zgraditi. Palača Šumi pove več o zgodovini in mentaliteti naše družbe, kot bi si želeli slišati.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Nemško-francoski vlak, ki bi moral prav zdaj delovati brezhibno, močno sopiha. Na srečanju ameriškega in nemškega obrambnega ministra naj bi zaradi leopardov in še česa po informacijah nemških medijev frčalo perje.

O ukrajinskih scenarijih, ki jih premlevajo v Berlinu, lahko le ugibamo. Ocena, da je nemška zunanja politika še vedno zgolj politika odzivov na zunanje dražljaje, namesto da bi aktivno soustvarjala mednarodno politiko, še vedno drži. Res je, kot je te dni dejal luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, da je naš sovražnik Putin, ne kancler Scholz. A če v Berlinu odločitve še vedno sprejemajo pod vplivom zgrešene Ostpolitik, nas mora vse skrbeti.