Ujetnica ruševin politike do vzhoda
Dosedanja nemška Ostpolitik, v prevodu politika do vzhoda, pretežno do Rusije, je mrtva. Lars Klingbeil, predsednik socialnodemokratske SPD, ki vodi aktualno nemško vlado, je predstavil novo zunanjepolitično strategijo stranke. V njej je Rusija sovražnik, vzhodnoevropske države pa lahko pričakujejo več razumevanja za svoja do zdaj popolnoma preslišana opozorila o ciljih ruskega samodržca Vladimirja Putina. Mir v Evropi temelji na obrambi pred Rusijo, sodelovanje s to državo pa je, dokler se politika v Rusiji ne bo drastično spremenila, nepredstavljivo.
Bolj kot 180-odstotni zasuk pri Ostpolitik, ki se je pod pritiskom ruske agresije na Ukrajino vendarle moral zgoditi, pa so pomembne nekatere druge besede predsednika SPD. V oči bode predvsem izjava, da v Berlinu niso dopuščali niti trohice možnosti, da bi se jim politika do Rusije kakorkoli sižila. Po vseh scenarijih oziroma edinem scenariju, ki ga je predvidevala večdesetletna nemška zunanjepolitična strategija, se je Rusija reformirala v liberalno demokracijo in opustila imperialistične težnje. Pri čemer je treba spomniti, da so razkritja zaupnih dokumentov vlade pokazala, da so bili seznanjeni s tveganji, predvsem zaradi odvisnosti od ruskega plina, a so opozorila preprosto preslišali. Cena za slepoto je strašljiva.
Prav zato velja biti previden pri pozivih, naj Nemčija vendarle prevzame vodilno vlogo v evropski in svetovni politiki. Nemčija bi glede na svojo velikost in ekonomijo gotovo morala biti aktivnejša pri promociji interesov liberalnih demokracij in mednarodnega prava v svetu ter zato prevzeti tudi večjo obrambno odgovornost. A kdo nam lahko zagotovi, da Nemčija ne bo tudi v prihodnje podobno strateško slepa, kot je bila doslej? Ko Klingbeil napoveduje, da bo moral Berlin reformirati vse od diplomacije do vojske, se je treba vprašati, kako podhranjeni so ti sistemi v Nemčiji in kako hitro sploh lahko spremenijo modus operandi. Če v Berlinu niso želeli slišati opozoril o nevarnosti energetske odvisnosti od Rusije, ali so pripravljeni slišati opozorila, da se Putin ne bo ustavil v Ukrajini?
Kritike, ki jih je v sagi odločanja o dobavah orožja Ukrajini deležen kancler Olaf Scholz, kažejo, da bo to mukotrpni proces reformiranja zunanje politike in strateškega razmišljanja. Pri čemer nikakor ne trdimo, da bi moral kancler čez noč odobriti vsako ukrajinsko zahtevo. Ali da je Nemčija tista, ki mora prevzeti vso odgovornost. Ali da se kancler moti, ko zahteva recipročnost ZDA. Ne nazadnje, kje so tu Francija, Italija in Španija? Dejstvo je, da je vojna na evropskih tleh, zato bi morale evropske članice Nata že zdavnaj imeti izoblikovano jasno strategijo in si predvsem odgovoriti na vprašanje, katerim ciljem naj sledijo pri pomoči Ukrajini. Zdi se, da enotnosti okoli ciljev ni oziroma so ti izraženi premedlo, kar pa močno otežuje presojo možnih scenarijev in sprejemanje odločitev.
Kaj natančno se dogaja v odločevalskih sobanah, ne vemo. A informacije, ki curljajo v javnost, pričajo, da je Nemčija še vedno ujetnica ruševin Ostpolitik, medtem ko ima Francija prav tako zgodovinsko pogojeno izjemne težave pri spopadanju z »novo« realnostjo.
Kdo nam lahko zagotovi, da Nemčija ne bo tudi v prihodnje podobno strateško slepa, kot je bila do zdaj?