Poraz sta doživela komunizem in kapitalizem
Kitajska Hitrost ni več najpomembnejša, zdaj se druga največja gospodarska sila na svetu uči hoditi z umirjenimi koraki
Potem ko so proslavili prihod vodnega zajca, se Kitajci sprašujejo, ali bodo letos sploh še imeli dober povod za proslavljanje. Seveda bo še nekaj praznikov in priložnosti za potovanja, pa vendar, ali se bo letos – oziroma sploh še kdaj – vrnila razvojna moč, ki je drugo gospodarsko silo na svetu svojčas spremenila v lokomotivo svetovne rasti?
Kitajski epidemiologi so zatrdili, da je, potem ko so odpravili ukrepe proti covidu-19, s koronavirusom okuženih že 80 odstotkov prebivalstva. Po navedbah uradnih virov se je število smrtnih primerov povečalo na 72.000, strokovnjaki pa so prepričani, da je žrtev verjetno približno milijon.
Toda prav zato, ker je več kot milijarda Kitajcev prebolela covid-19 v sorazmerno kratkem času, so epidemiologi prepričani, da ne bo novega vala pandemije, kar je eden od razlogov, da ekonomisti pričakujejo povečanje stopnje rasti, in to z lanskih 3 odstotkov na letošnjih od 4 do 5,9 odstotka.
Vsi ti razlogi zbujajo optimizem. Ali bi ga morali. Vendar si sredi spomladanskega vzdušja, v katerem cveti upanje, da bo kitajsko gospodarstvo okrevalo, najbolj manejo roke tuji tržni analitiki in vlagatelji, domači ekonomisti pa so zadržani in vse pogosteje trdijo, da so zlati časi za vedno minili. Kitajski »gospodarski čudež«, pravijo, se spreminja v agonijo neuspešnega razvojnega modela.
Kdo ima prav? Oboji, a ne eni ne drugi ne povsem. Kitajska je vse bolj podobna kotlu, v katerem se topijo zgodovinski modeli, pri čemer se ustvarjajo zlitine z različnimi novimi imeni. Poleg tega je azijska velesila vse bolj območje, na katerem sta bila poražena tako komunizem kot kapitalizem, in to prav zato, ker znotraj kitajskih meja ta dva sistema ne moreta več drug brez drugega.
To se je pokazalo po koncu 20. partijskega kongresa oktobra lani. Takoj ko je voditelj Xi Jinping utrdil svoj položaj v togih ideoloških okvirih, je njegova vlada odobrila vstopanje ali širjenje poslovanja tujim inančnim družbam. Svetovnim bankam in upraviteljem premoženja je bilo dovoljeno na Kitajskem odpirati podružnice, in to v polni lasti. Tako je J. P. Morganov upravitelj premoženja (J. P. Morgan Asset Menagement, ki bo deloval pod imenom JPMAM) dobil dovoljenje, da svoje do zdaj skupno podjetje spremeni v lastno družbo, kar se dogaja tudi s številnimi drugimi ameriškimi in evropskimi inančnimi hišami, ki se jim odpirajo vrata na trg z več kot 4000 milijard dolarjev. Vse to ni rezultat kitajske želje po nadaljevanju reforme inančnega sistema, temveč veliko bolj posledica kitajskega strahu, da bi si tuji kapital poiskal druga območja za velike naložbe.
Tudi Evropejci so optimisti, kar zadeva kitajsko okrevanje, čeprav jih skrbi, kako bo to vplivalo na inlacijo. Če se bo večalo kitajsko povpraševanje po energiji in surovinah, bosta Kitajska in Evropa tekmovali v nakupovanju, s tem pa se bodo višale cene, tako da bi bilo treba v tretjem četrtletju letošnjega leta pričakovati večji inlacijski pritisk od sedanjega.
Če začetek 21. stoletja opazujemo kot prvo etapo tekme med največjima gospodarstvoma na svetu, je, kar zadeva hitrost, Kitajska prepričljiva zmagovalka. Ameriški bruto domači proizvod se je od leta 2000 do zdaj povečal le nekaj več kot dvakratno, vrednost kitajskega pa se je v tem obdobju podeseterila. S 1200 milijard dolarjev, kolikor je kitajski BDP znašal na prehodu prejšnjega v sedanje stoletje, se je povečal na 18.000 milijard, kolikor je (po podatkih Svetovne banke) znašal leta 2021.
Nedoslednost vodje
Dejstvo, da ne bo več dvomestne rasti, ki je ustvarila »čudež«, še zdaleč ne pomeni krize. Kitajska se že nekaj časa otresa obsedenosti z bruto domačim proizvodom in poskuša v gospodarskih temeljih nekaj korenito spremeniti. To je bilo jasno pred začetkom pandemičnega zastoja, ko je Kitajska obračunavala z nepremičninskimi družbami in inančno-tehnološkimi magnati.
Končni cilj je bil zapustiti pot, po kateri je azijska velesila drvela v minulih nekaj desetletjih. Na tej poti so zmanjševali porabo, da bi lahko večje vsote denarja preusmerili v naložbe v infrastrukturo in nepremičnine. Ko so začeli baloni na teh trgih pokati, je bilo logično, da so jih poskušali razvojni strategi izprazniti, da ne bi bilo naglega zloma. Redkokdo je dvomil o tem, da je bilo v resnici treba uporabiti zavoro. Ker je veliko Kitajcev prihranke spremenilo v stanovanja, je zmanjšanje vrednosti nepremičnin pomenilo zmanjšanje premoženja, blaginje in bogastva, kar je izzvalo velikansko nezadovoljstvo (pogosto do roba upora), nato pa tudi globoke dvome o tem, kaj bi morala pomeniti uresničitev »kitajskih sanj«.
Tako je bil Xi Jinping prisiljen obrniti politiko nazaj in poskušati utrditi nepremičninski trg ali celo vrniti veter v njegova jadra. Kar zadeva zaupanje naroda v voditelje, je morda naredila največ škode njegova nedoslednost, ki je dajala vtis, da prvi mož vladajočega tima ne ve točno, kaj počne in kaj bi rad dosegel.
Druga arena, v kateri se je spreminjala usoda kitajskega modela, so bile tehnološke in internetne družbe. Ko je partijski sekretar Narodne banke Guo Shuqing izjavil, da je »rektiikacija« 14 tehnoloških družb večinoma končana, ali ni to pomenilo, da bodo Alibaba, Tencent, Didi Global in druga podjetja iz te kategorije že v kratkem tisto, kar so nekdaj bila? Medtem je namreč država prevzela »zlati delež« lastništva nad temi družbami, kar pomeni, da je prevzela tudi pravico do sprejemanja poslovnih in kadrovskih odločitev. Te družbe si bodo vsekakor opomogle, vendar ne bodo več tisto, kar so bile pred letom 2020. Regulativi, ki veljajo zanje, bodo še bolj nepredvidljivi in spremenljivi, in čeprav je jasno, kaj si želi Xi Jinping s tem doseči, je vse bolj vznemirljivo vprašanje, kakšen bo končni rezultat, ki se bo razvil iz te kampanje.
Kar zadeva prihodnost kitajskega gospodarstva, gresta pesimizem in optimizem z roko v roki. Kitajska je na veliki prelomnici in poteze, ki jih izvaja vlada v Pekingu, so logične, čeprav zelo tvegane in predvsem boleče.
• Po odpravi ukrepov naj bi se s koronavirusom okužilo 80 odstotkov Kitajcev.
• Ekonomisti letos pričakujejo povečanje stopnje rasti na od 4 do 5,9 odstotka.
• Tehnološke družbe ne bodo več tisto, kar so bile pred letom 2020.
Kar zadeva prihodnost kitajskega gospodarstva, gresta pesimizem in optimizem z roko v roki.