Javni sektor ujetnik politike povprečnih plač

Potem ko so se plače javnih uslužbencev že zvišale z oktobrskim dogovorom, se je zdaj pojavil nov val zahtev po precej večjih zvišanjih zaradi »odprave plačnih nesorazmerij«. Toda če bi bila državna politika načelna, bi morala kot neutemeljene vse te zahteve zavrniti. Nobenega razloga namreč ni, da bi se morale plače zdravnikov, medicinskih sester, policistov, gasilcev, vojakov, vzgojiteljic in drugih zaposlenih v javnem sektorju precej razlikovati glede na poklic, izobrazbo, delovno dobo ali uspešnost. Opozarjam, da ne gre za moje stališče, ampak je to mogoče razbrati iz davčne in socialne politike države.

Ta in večina dosedanjih vlad davčno in socialno politiko vodi ne samo s ciljem zmanjševanja razlik v plačah, ampak tudi s ciljem izplačevanja podpovprečnih plač. Leta 2008 je neto minimalna plača v Sloveniji znašala 47 odstotkov povprečne plače. Potem ko je država letos minimalno plačo zvišala na 878 evrov neto izplačila, je ta dosegla že dve tretjini povprečne neto plače. Pri tem pa ima okoli 60 odstotkov zaposlenih plačo nižjo od slovenskega povprečja. V zgolj 450 evrih razlike mesečne neto plače se tako gnete velika večina zaposlenih. Vsak evro višanja plače država močno kaznuje. Če delodajalec posamezniku namesto minimalne plače izplača sto evrov več, bo 60 odstotkov višjega stroška dela pobrala država. To je sicer normalna posledica progresivne obdavčitve plač, a je progresija v Sloveniji zelo strma. Tudi davčni spodbudi – regres in nagrada za poslovno uspešnost – sta se s to vlado spet znižali na mejo povprečne slovenske plače.

Takšna politika postopno zmanjšuje socialno varnost prebivalcev in je nevzdržna ne samo za javni sektor, ampak za celotno gospodarstvo. Leta 2010 je bila povprečna bruto plača primerljiva z ustvarjenim BDP na prebivalca. Če so ocene Umarja o lanski gospodarski aktivnosti dobre, je lanska povprečna plača znašala manj kot 88 odstotkov BDP na prebivalca. Plače v Sloveniji pa vse bolj zaostajajo tudi za izplačili za primerljive poklice v Evropi. Zaradi tega Slovenija vse bolj čuti pomanjkanje ustreznih strokovno usposobljenih (in temu primerno plačanih) kadrov.

Eden od poslancev je na zaslišanju pred imenovanjem vprašal ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh o preveliki obdavčitvi plač, zaradi katere primanjkuje tudi zahtevnejših IT-proilov. Ministrica se je odzvala, da tudi ona ni prišla v Slovenijo zaradi denarja. Odziv ministrice, prvič, ni resničen (močno dvomim, da bi ji v rodni makedonski Vinici uspelo s kariero, kakršno ima v Sloveniji) in, drugič, ne loteva se problema prevelike obdavčitve plač. Odgovor kaže, da se vlada problema pretirane obdavčitve plač zaveda, a ga načrtno zanemarja. Tudi če je ministrica v Sloveniji ostala zaradi osebnih razlogov, tega argumenta ne moremo uporabiti za prihod ustreznih kadrov v Slovenijo.

Takšna politika ima vse opaznejše učinke tudi na javni sektor, kjer je zdaj izenačevanje plač, kot kaže, postalo akutna težava. A plačna nesorazmerja, ki so ob opisani politiki vlade predvsem psihološki fenomen, sploh niso najpomembnejši problem javnega sektorja in njegove pešajoče funkcionalnosti.

Če hoče država urediti sistem plač v javnem sektorju, potem mora najprej opustiti sedanjo davčno politiko plač in omogočiti ustrezno nagrajevanje, hkrati pa mora izvesti celovito sanacijo (racionalizacijo) javnega sistema, vključno s prenovo sistema kadrovanja. S popravkom plačnega sistema brez predhodne sanacije celotnega javnega sistema bo zgolj povečala in podražila javni aparat ter ga naredila še manj funkcionalnega.

Od vstopa Slovenije v EU se je število zaposlenih v gospodarstvu realno (ob izključitvi administrativnih prerazporeditev panog) povečalo za manj kot desetino. V istem obdobju se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za skoraj četrtino, kažejo podatki statističnega urada. Število zaposlenih v izobraževanju se je povečalo za 31 odstotkov, v zdravstvu in socialnem varstvu pa za kar 46 odstotkov. Dve dejavnosti, ki najbolj

Nobenega razloga ni, da se v tej davčni in socialni politiki države precej razlikujejo plače zdravnikov, medicinskih sester, policistov, gasilcev, vojakov, vzgojiteljic in drugih zaposlenih v javnem sektorju.

problematizirata sistem javnih plač in opozarjata na kadrovski primanjkljaj, sta se kadrovsko najbolj okrepili.

Javni sektor nikoli ni doživel prenove, ki je doletela slovensko predelovalno industrijo. Med letoma 2005 in 2013 se je število zaposlenih v predelovalnih dejavnostih Slovenije zmanjšalo za več kot petino. Ta primerjava je pomembna predvsem zato, ker predelovalne dejavnosti sestavljajo jedro slovenskega izvoza in morajo biti zato mednarodno konkurenčne. To prilagajanje se je sicer začelo že kmalu po osamosvojitvi, ko previsokih davčnih obremenitev niso več zmogle delovno intenzivne panoge z nizko dodano vrednostjo (najopaznejši je bil zlom tekstilne industrije).

Ob vse večjem bremenu javnih plač v proračunu in presežnem primanjkljaju v letu rekordnih davčnih prilivov bi morala biti osnovna naloga vlade prav sanacija javnega sektorja. Po vstopu Slovenije v EU javni sektor še ni doživel osipa, lani pa je celo doživel drugo največjo rast v tem obdobju. Slovenija bi se tu morala zgledovati po Nemčiji, ki ima, kar se tiče javnega sektorja, podobno zgodovino, saj je podedovala socialistični javni sektor nekdanje vzhodne Nemčije. Javni sektor Nemčije se je od združitve Nemčij do leta 2010 skrčil za skoraj tretjino (32 odstotkov) in kljub rasti v zadnjem obdobju je še vedno četrtino manjši kot pred tremi desetletji. Podoben proces bi morala narediti tudi Slovenija. Če ga bo izvedla, se bo postopno povečeval tudi prostor za dogovore o plačah javnih uslužbencev. Če ne, pa bodo plače vseh iz leta v leto vse bolj zaostajale za plačami razvitih držav.