Akademik Zdravko Mlinar – dejaven pri devetdesetih
Vsakemu devetdesetletniku z bogato profesionalno biograijo se spodobi prikloniti. Običajen format poklona je povzetek dolgega življenja, skupaj s hvalospevom o preteklih zaslugah, ko gre za izpričano zapuščino poklicu in družbi. Takšnih, ki so pri devetdesetih ne samo polni življenjske energije, ampak dejavni, delavni, ustvarjalni in produktivni kot kadarkoli prej, pa ni veliko. Popularna ameriška fraza larger than life, ki označuje človeka z izjemnimi lastnostmi in epskimi razsežnostmi, v slovenskem jeziku in posebej znanstvenem kontekstu lahko zveni obešenjaško. Vendar se mi zdi, da ta slikovita prispodoba ne zmanjša teže ali resnosti tega kratkega zapisa o izjemnem sociologu, akademiku Zdravku Mlinarju. Je najstarejši član SAZU in eden najbolj dejavnih.
Ob bok svetovnim sociologom se je postavil že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z delom Razvojna logika družbenih sistemov (he Developmental Logic of Social
Systems) v soavtorstvu z ameriškim kolegom Henryjem Teunom. To pomembno delo v maniri »velike teorije«, ki je nenavadna kombinacija visoko abstraktne sistemske teorije družbenih sprememb in marksistične dialektike, je med slovenskimi sociologi imelo mešane odzive. Nekateri so to delo videli celo kot subverzivno provokacijo. Še danes pa ni povsem jasno, kako je v času ideoloških bojev in političnih odstrelov takšno delo lahko ostalo neopaženo med jastrebi v politiki. Sistemska teorija je bila takrat nasploh pojmovana kot odklon od normativnega marksizma. Skoraj ironično je, da je bila osnovna tematika v tem in vseh kasnejših Mlinarjevih delih progresivno humanistična ideja podružbljanja, pa naj bo zven tega pojma marksističen ali pa ne. Pojem, ki ga danes sociologi (in drugi) zaradi pretekle ideološke obremenjenosti le redko uporabljajo, ima za Mlinarja povsem enak vsebinski naboj kot v starih socialističnih časih. Podružbljanje z osamosvajanjem je hkrati lahko izključujoče ali vzajemno, kar je sicer v jedru nihajočih amplitud družbenega razvoja v daljši časovni perspektivi, na vseh ravneh družbene realnosti.
Že od začetka akademskega delovanja ga zaznamuje predvsem preučevanje prostorskega razvoja, spet na različnih ravneh, od sobe v bivališču prek bivalne soseske do virtualnega nadnacionalnega prostora v globaliziranem življenjskem okolju. Že pred izdajo navedenega dela, zlasti pa kasneje, je Mlinar povsem v lastnem slogu razvijal disciplinarno področje sociologije prostora. Njegovo analitično utemeljevanje, da v sodobnih razmerah ni smiselno drobljenje urbane, ruralne in lokalne sociologije, temveč se je treba usmeriti v integriran pristop prostorske sociologije, je izvirno, obenem pa se je izkazalo za produktivno. Na Fakulteti za družbene vede je ustanovil ter do upokojitve vodil Center za prostorsko sociologijo. V študij sociologije na FDV in na drugih fakultetah ljubljanske univerze, zlasti Fakulteti za arhitekturo, je trdno usidral sociološke tematike, ki v osemdesetih letih niso bile običajne v evropskih in svetovnih študijskih programih.
V svetovnem merilu predstavljata deli Protislovja družbenega razvoja s sredine osemdesetih let ter Individuacija in globalizacija v prostoru z začetka devetdesetih izvirno zasnovo v razumevanju družbeno-prostorskih sprememb.
Tako kot je bila teorija strukturacije Anthonyja Giddensa mejnik v sociologiji modernosti, utemeljeni na časovno-prostorskih premisah, je Mlinarjev panmarksistični dialektični pristop družbeno-prostorskih sprememb v prežemanju osamosvajanja in podružbljanja zaznamoval začetek globalizacijske perspektive v sociologiji. V zavzetem dialogu s svetovno uveljavljenimi teoretiki družbenih sprememb je vztrajno zagovarjal idejo o tem, da je globalizacija pravzaprav dolgoročen, dvosmeren proces osamosvajanja in podružbljanja. Globalizacija ni obdobje (era) v zgodovini, temveč del zgodovinskega procesa povezovanja sveta. S tega integralnega vidika in v dolgoročni perspektivi, ne s partikularnih vidikov ekonomije in politike, so najnovejša razglabljanja o deglobalizaciji obrobna.
Njegova bibliograija, ki se začne leta 1959, se približuje tisočstoti enoti. Samo v zadnjih desetih letih jih je več kot sto. Pomembnejše od številnosti pa je to, da v zadnjih letih Mlinarjeva analitična pronicljivost v vrsti objavljenih člankov in zlasti monograij ne peša. Celo več, še po pol stoletja proizvaja znanstvene novume. Še bolj kot v preteklosti je razviden njegov značilen pristop konceptualnega povezovanja najbolj splošnih (abstraktnih), dolgoročnih družbenih zakonitosti s povsem konkretnimi (izkustvenimi) manifestacijami v praksi. Razumljivo, v zadnjih letih ga vleče v rodni kraj, Žiri. V kontekstu širših preokupacij so pogosto prav Žiri konkreten primer splošnih družbenih zakonitosti, ki lahko veljajo kjerkoli. Že kar znamenita je njegova prispodoba prežemanja individualnega, lokalnega osamosvajanja in globaliziranega podružbljanja, ki se glasi: »Žiri po vsem svetu in ves svet v Žireh.«
Pri obravnavi sodobnih družbeno-prostorskih procesov in pri pojasnjevanju pojavov logično ter dosledno sledi svoji teoretski rdeči niti prežemanja enotnosti nasprotij osvobajanja posameznika s povezanostjo v družbi. Prepoznavnost njegove sociološke spoznavne podlage je še naprej hkratnost večravenskega zajemanja vsebinske, sektorske, prostorske in časovne družbene realnosti. Skupna teoretska procesualna shema organiziranosti družbe v dialektiki osamosvajanja in povezovanja se tako lahko nanaša na občana, skupino, kraj, regijo, podjetje, združenje ali znanstveno disciplino. Lani, tik pred božičem, je izšla obširna publikacija o občanski znanosti ( citizen science), ki je logično nadaljevanje v konkretizaciji splošnih zakonitosti družbeno-prostorskega razvoja.
Delo se nadaljuje po devetdesetem letu. Klobuk dol, Zdravko.