Bum, flosk, plesk, flop, tresk

V eni od vaških šol se je šolar lotil sošolca s kladivom, v drugi je nekdo prinesel nož, v tretji celo revolver. Po radiu se je javno izpovedal obupan oče mirnega fanta, ki ga je vzel na piko pretepaško razpoložen sošolec. In to tako hudo, da se mora fant skrivati in noče več v šolo. Naj oče svojega sina, torej žrtev in ne pretepača, prepiše v drugo šolo? V »naših časih« je bilo vse drugače. Ko nekdo tako zapiše, so samo štiri možnosti: da je bilo res drugače, da se nam samo zdi tako, da se delamo stare ali da smo res stari. Resnega nasilja med fanti v dveh osnovnih šolah se v naših časih ne spomnim. Otroci smo bili od doma vajeni reda in spoštovanja drugih, predvsem avtoritet, čeprav smo si privoščili vse mogoče neumnosti. V sedmem razredu nam je odpadla ura pouka. Fantje smo se zaklenili v razred, zložili štiri mize skupaj in ... igrali namizni tenis. Ko je bilo najbolj veselo, je nekdo potrkal na vrata, a se nismo odzvali. Dokler ni začel močno razbijati po vratih. »Kdo je ta mona,« je rekel Mirko in odprl vrata. V tistem je na njegovo glavo priletela dolga in močna roka najmanj pol metra višjega ravnatelja: Bum! Takoj zatem so pravično letele zaušnice po vseh: bum, losk, plesk, lop, tresk ...

Fantje smo se potem nekaj kujali na šolskem dvorišču, si »lizali rane« in maščevalno pogledovali proti oknom šolske zbornice. Že čez nekaj ur smo na furijo skoraj pozabili. Drugi učitelji niso rekli nič. Doma nismo niti pisnili. Nihče ni klical policistov, novinarjev še manj. Krajevna skupnost in županja nista imeli pojma. Ravnatelj ni bil klican na odgovornost. Afere ni bilo, nasilja še manj. Posledic ni bilo. Nisem pa prepričan, kaj vse bi danes v naših dušah našli in dodali psihologi, pedagogi, sociologi. Moralizirati o dogodkih pol stoletja pozneje je nesmisel. Bolj kot časi se je spremenil naš zorni kot. Bolj kot svet se je spremenil pogled nanj. Zato so stari časi za današnjo pamet podobni sanjam. Nasilja med vrstniki pa se kljub temu ne spomnim.