Zapleniš dela Caravaggia, sponzoriraš Berninija, ukradeš Perugina
Vila Borghese Rimski park plemiške družine ima najbolj znano znamenitost, in to je galerija
V več kot 200 letih, od zgodnjega 17. stoletja do prve polovice 19. stoletja, je italijanska aristokratska – in v enem obdobju papeška – družina Borghese nabrala ogromno umetniško blago. Številna dela iz njihovih zbirk, ki so ostala v Italiji, veljajo za kanon baročne umetnosti in evropske umetnosti nasploh. Na ogled so v rimski Galeriji Borghese, ki je v velikem parku, imenovanem Vila Borghese.
Pred štirimi stoletji, ko je na ozemlju današnje Nemčije in dobršnega dela srednje Evrope divjala tridesetletna vojna (1618–1648), je Rim postajal trdnjava baročne umetnosti. Takrat, pred skoraj natanko štirimi stoletji, med letoma 1619 in 1625, je mladi Bernini ustvaril štiri skulpture z mitološkimi liki. To so Enej, Anhiz in Askanij, Ugrabitev Perzefone, Apolon in Dafne ter David. Številni ugledni umetnostni zgodovinarji menijo, da so bila ta Berninijeva dela uvod v novo dobo evropske umetnosti. Bernini
Gian Lorenzo Bernini:
Ugrabitev Perzefone, je bil natančen umetnik ne le v prikazu materialne stvarnosti, delov človeških teles, njihovih oblačil in drugih predmetov, ampak je tudi mojstrsko upodabljal psihološke situacije, duševna stanja junakov, ki jih je klesal v marmor.
Ta naročila je prejel od najpremožnejšega mecena na Apeninskem polotoku – papeža. Od leta 1605 do smrti leta 1621 je na papeškem prestolu sedel Pavel V., rojen leta 1552 kot Camillo Borghese. Njegov oče, pravnik na papeškem dvoru, je bil potomec plemiške družine iz Siene. Tudi Camillo je študiral pravo, vendar v cerkvenih šolah. Kot doktor prava je deloval v papeški administraciji in napredoval v duhovniški hierarhiji: postal je škof, nato kardinal, legat v Španiji, generalni vikar za Rim, šef inkvizicije ...
V nekaj več kot desetletju in pol papeževanja je Pavel V. sprožil številne gospodarske in zdravstvene reforme. Nadaljeval je dozidavo Bazilike sv. Petra, razširil Vatikansko knjižnico ter zgradil velik rimski vodovod in Vilo Borghese. Pravijo, da je bil osebno skromen in delaven, a je člane svoje družine povzdignil v vrh rimske družbe. Nepotizem, imenovanje papeževih nečakov na kardinalske in druge visoke položaje v papeški državi, je bil takrat običajna praksa. Pavel V. je formalno posvojil svojega nečaka Scipioneja Cafarellija (1577–1633), sina lastne sestre. Scipione je potem lahko nosil tudi priimek Borghese. Scipione Cafarelli Borghese je v času Pavla V. postal kardinal, a tudi papežev tajnik in de facto šef vlade papeške države.
Pavel V. je zbirateljstvo umetnin začel s (pravno) zaplembo tujega premoženja, ko je leta 1607 zaplenil slike iz ateljeja slikarja Giuseppeja Cesarija, znanega kot Cavaliere d'Arpino. Najboljši učenec v tem ateljeju je bil Michelangelo Merisi, znan kot Caravaggio. V Galeriji Borghese je pol ducata slik Caravaggia, ki velja za izjemnega baročnega slikarja.
V tistih letih je Pavel V. tudi kupoval in na druge načine pridobival zbirke nekaterih visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Sočasno je njegov nečak kardinal Scipione postal znan po svoji brezvestni zbirateljski strasti. Zapisana je zgodba o njegovi kraji velike slike Polaganje v grob, ki jo je leta 1507 legendarni renesančni slikar Rafael izdelal po naročilu iz Perugie, rojstnega kraja svojega učitelja Perugina. Dobrih sto let kasneje, v noči med 18. in 19. marcem 1608, je skupina tatov po naročilu Scipioneja ukradla sliko z oltarja kapele družine Baglioni v samostanu San Francesco a Prato v Perugii. Tolpa je prenesla sliko čez mestno obzidje in jo predala Scipioneju. Pavel V. je sliko takoj razglasil za papeževo last – in naročil dve kopiji za Perugio, da bi pomiril tamkajšnje razburjenje. Rafaelov izvirnik je zdaj v Galeriji Borghese.
Dobiček za Francijo, zguba za Italijo
Pavel V. in nečak Scipione sta z nič manjšo strastjo zbirala tudi skulpture, tako arheološke in antične kot sodobna dela. Kupili so cele zbirke in zase jemali starodavne skulpture iz arheoloških izkopanin. Primer slednjega je slavni Borghese Gladiator, ki je zdaj v Louvru. Nečak kardinal Scipione Cafarelli Borghese, ki je za 12 let preživel Pavla V., je do konca življenja vneto zbiral umetnine. Po njegovi oporoki so bile vse nepremičnine in umetnine strogo pravno opredeljene kot idejkomis (nedeljivo premoženje).
Ob koncu 17. stoletja je imela družina Borghese približno 800 slik in eno največjih zbirk antičnih kipov v Rimu. Seveda je imela v lasti tudi izjemno velike in pomembne nepremičnine. V zgodovinskem središču Rima imajo še danes v lasti Palačo Borghese, velikansko zgradbo iz 16. stoletja, eno najveličastnejših v Rimu. Rimljani so ji dali vzdevek »Borghesejev čembalo« zaradi videza ene fasade. Tudi njo je kupil Pavel V. in jo zapustil svojim bratom. Palača je tako velika, da je njen del najela Kraljevina Španija za svoje veleposlaništvo v Italiji.
Številna umetniška dela so bila v tej palači do leta 1891, ko so bile družinske zbirke preseljene v Galerijo Borghese, ki se nahaja v Vili Borghese. Zbirke Borghese so bile res dolgo časa idejkomis, kot je zahteval kardinal Scipione, polnih 175 let. Od leta 1808 pa je pomemben del zbirk v Franciji.
To se je zgodilo pol desetletja po tem, ko je Napoleon Bonaparte prepričal svojo najljubšo sestro Pauline, da se ponovno poroči, po smrti prvega moža. Napoleonova izbira za drugega moža svoje sestre je bil Camillo Borghese, vojvoda Sulmone in Rossana, vojvoda Guastallski. Camillo je bil od leta 1796 častnik francoske vojske. Po poroki s Paulino (v Italiji so jo klicali Paoline), ki je bila leta 1803, je Camillo postal polkovnik, nato divizijski general, generalni guverner Piemonta in poveljnik dveh divizij. V tem času ni mogel zavrniti
Gian Lorenzo Bernini:
Apolon in Dafne
Napoleonove zahteve, da pariškemu Louvru proda veliko število antičnih del iz zbirk Borghese. Zdaj je v Louvru več kot 500 kipov in doprsnih kipov, reliefov, stebrov in vaz. Še danes so ta dela zelo pomemben del antične zbirke Louvra.
Po padcu Napoleona Camille ni več živel s Pauline. Z nakupom zemljišča je močno povečal površino Vile Borghese, na približno 80 hektarov, ki jo je iz vrta v italijanskem slogu spremenil v angleški park. V Galeriji Borghese na njegovo ženo zdaj spominja kip Paolina Bonaparte Borghese kot zmagovalna Venera. Ta polležeči akt v naravni velikosti iz belega marmorja je ustvaril dominantni kipar neoklasicizma Antonio Canova. Gola Paolina zdaj dominira v eni dvorani Galerije Borghese.
Številna dela iz zbirk družine Borghese, ki so ostala v Italiji, veljajo za kanon baročne umetnosti in evropske umetnosti nasploh.
Družinski idejkomis
Po tej trgovini s svakom Napoleonom je Camillo poskušal nadoknaditi vrzeli v svojih zbirkah, zato je spodbujal arheološka izkopavanja na svojih ogromnih posestvih v Rimu, hkrati pa je tudi kupoval umetnine. Poleg omenjenega Canovinega kipa Paoline kot Venere je kupil še eno mojstrovino za Galerijo Borghese. Gre za Danajo, sliko Antonia Allegrija, bolj znanega kot Coreggio.
Camillo Borghese ni imel otrok, zato je premoženje podedoval njegov brat Francesco. Poleg omenjenih umetnikov so danes v njenem inventarju številna dela Renija, Rubensa, Veroneseja, Tiziana in številnih drugih odličnih slikarjev in kiparjev. Galerija je odprta za obiskovalce, vendar je treba čas obiska natančno rezervirati, saj v nobenem trenutku v stavbi ne sme biti več kot 360 ljudi.
Vilo in družinske umetniške zbirke so v začetku 20. stoletja prodali italijanski državi. Kmalu zatem je bila Galerija Borghese odprta za javnost.