Vsak dan je borba proti oportunistu v nas in med nami
Roza Pripovedovalski kolektiv Bodice predstavlja Roso Luxemburg v predstavi, ki jo je treba videti večkrat in pride tudi na dom
Rosa Luxemburg, ki jo predstavljajo predvsem kot marksistično politično teoretičarko, socialistično ilozoinjo in revolucionarko, je bila predvsem borka. Za pravice vseh in proti vojni. Njena brezkompromisnost, zavestna odločitev za zvestobo svoji ideji in misli, odločitev, da ne bo oportunistka, jo je stala življenja. Njeno zgodbo v predstavi Roza bo danes zvečer in jutri v zapuščenem stanovanju v središču Celja, prihodnji teden pa na Kavč festivalu v Trbovljah, uprizoril pripovedovalski kolektiv Bodice.
Pripovedovalski kolektiv Bodice, ki ga sestavljajo Nuša Komplet Peperko, Urška Majcen in Nuša Ofentavšek, v intimi zapuščenega stanovanja na Stanetovi ulici, ki ga je za predstavo v uporabo odstopila občinska družba Nepremičnine, razgalja obiskovalcem Roso Luxemburg. Ne le kot revolucionarko, borko za pravice vseh, žensko brez volilne pravice, ampak tudi kot osebo neizmerljive strasti, ki nikoli ne odstopi od načel, od svoje misli. Ne, ker ne bi smela ali celo hotela, ampak ker je tako prav.
To je tretja predstava Bodic. Začele so s pripovedovalsko predstavo Isti zrak dihava, v kateri so se osredotočile na ženske v ljudskih zgodbah, v predstavi Ne vse in ne za vse pa so predstavljale manj in bolj znane resnične zgodbe žensk. Že takrat so naletele na Roso Luxemburg, ki je bila prevelika, da bi jo obdelale kot zgodbo ene izmed žensk v predstavi. Namenile so ji avtorsko predstavo, ki je kolaž pripovedovanja, igranja in zaigranja – ko je življenje pač igra in zabava. Bodice se ne pretvarjajo, tako kot se ni Rosa Luxemburg. Predstava, ki jo igrajo za nekaj deset obiskovalcev, je pravzaprav življenje samo, v katerem je, tako kot v predstavi, v ozadju vedno antijunak. Oportunist, ki sedi na rami vsakega od nas in nam v ušesa šepeče, zakaj bi bilo za nas bolj koristno, da nečesa ne bi rekli ali storili.
Borka
Prav oportunista v vsakem izmed nas so hotele izpostaviti, je poudarila Nuša Komplet Peperko. »Vsi kdaj delujemo oportunistično. Roza, kot smo jo zastavile, pa res ni nikoli razmišljala o svoji koristi. Niti ni imela moči, da bi lahko razmišljala na ta način. Ni imela volilne pravice, boriti se je morala, da se je lahko sploh šolala. Bila je borka v prvem planu. Ni popustila. Zaradi tega je bila na koncu brutalno umorjena. Od svojih prijateljev! To me je najbolj prizadelo. Kot gnojni tur so jo iztisnili. Potem pa so se zgodili Hitler in tako naprej. Ona je napovedala, da se bo to zgodilo, če ne bodo ostali zvesti idejam delavstva, če ne bodo razmišljali nadnacionalno, se uprli vojni.«
Glasba v predstavi so pesmi celjske pankovske skupine Osotögari, za preostale pesmi in zvok je poskrbela Nuša Ofentavšek. »Ko smo odkrile skupino Osotögari, smo jo dodale naši zvočni podobi, potem smo kar sledile naborom pesmi, ker so zelo sovpadale z našim vajbom. S tem smo še malo bolj zaostrile ton predstave,« je povedala
Nuša Ofentavšek. Nuša Komplet Peperko je dodala: »Tudi njihova besedila so dala prizor, ki zdaj sploh ni uglasben, in sicer v delu, ko me Nuša vodi, kako naj bom oportunistka in naj grem v vlado. Začelo se je s pesmijo, v kateri pojejo 'mogoč' si sam' premlada, mogoč' si prenaivna, mogoč' je vse v redu'. Iz tega smo dobile prizor.«
Brez hierarhije
Predstava je nastajala drugače, kot nastajajo tipične predstave v gledališču. »Imamo sicer besedilo, smo delale po njem, ampak pri tej predstavi ni nič trdnega. Tudi zato je miselno precej naporna. Ampak prijetno naporna,« je z nasmehom pojasnila Urška Majcen. Nuša Komplet Peperko je dodala: »Včasih se mi ljudje v gledališču smilijo, sploh ženske. Ti boš zdaj tu, pa boš šla gola čez oder, ker se meni to zdi fajn in bi bilo lepo. Kako malo prostora jim dajo, da bi lahko šle malo stran od vloge in poiskale svoj pogled nanjo. Saj so že drugi načini igre, ki to nagovarjajo, ampak res sem bila vesela, da si me to lahko dovolimo. Nobene hierarhije ni bilo.«
Tudi izbira prostora naredi predstavo. Ker je kar nekaj pankovskih elementov, so iskale kakšno zaklonišče, nato pa dobile idejo o meščanskem stanovanju. In Rosa Luxemburg je zdaj tu doma, je dejala Urška Majcen in dodala: »Gre pa lahko predstava kamorkoli, če to ni sterilen oder ali dvorana. Imamo zelo malo scene, lahko se prilagajamo.« Gostovanja so se že začela, predstavo so odigrale tudi za gimnazijce. Ta konec tedna bodo še v »Rozinem stanovanju« v Celju, prihodnji teden bodo gostovale v Trbovljah. Pridejo tudi na dom. »Res bomo šle v županovo dnevno sobo, ker je to bilo naše darilo za njegovo zmago,« je povedala Nuša Komplet Peperko.
Svoboda
Predstava je zelo zgoščena, zato je večkratni ogled skoraj nujen. Pripoved da misliti, da pa tudi recept, kako postati dober revolucionarni socialist. Nuša Ofentavšek je naštela: »Študiraj, predavaj, potuj, bodi v civilnem gibanju, piši, objavljaj, javno polemiziraj in ne bodi oportunist.« Slednje se zgodi zelo hitro. Tudi najboljšim. Toda Urška Majcen je poudarila: »Dogovorile smo se, da nočemo moralizirati na kakršenkoli način. Vsak naj si sam ustvari nekaj svojega v tej predstavi.«
Nuša Komplet Peperko je dodala, da niso hotele zamoriti vseh obiskovalcev. Njihova interpretacija in kostumi Nine Čehovin, scena in uporabljeni kičasti predmeti, šampanjec, čokolade … odpirajo svetove vseh in vsakega posebej. »Trenutno sem v malce nihilističnem vzdušju in se mi zdi dragoceno, da lahko ustvarjam na ta način. Res verjamem v predstavo. Da nas malo ustavlja, da ne bi bili oportunisti. Ker včasih res ne veš, komu verjeti, za kaj se postaviti, za katero idejo iti. Da nisi prenaiven ali preapatičen,« je sklenila Nuša Komplet Peperko.
Rosa Luxemburg se je borila proti vojni. Njeno misel, ki je bržkone ena od ključnih v predstavi, je ubesedila Nuša Ofentavšek. »O izbruhu in izidu vojne ne odločajo samo armada, poveljstva zgoraj in slepa pokorščina spodaj. O izbruhu in izidu vojne odločajo in morajo odločati najširše množice delovnih ljudi. Vojne bodo mogoče samo toliko časa, dokler bo delavski razred v njih z navdušenjem sodeloval, jih imel za nekaj nujnega, neizbežnega, ali pa jih bo vsaj potrpežljivo prenašal. Če bodo v nasprotju s tem širše množice delovnih ljudi spoznale, da je vojna docela zavržen, barbarski, škodljiv pojav, in naša naloga danes tukaj je, da to v njih prebudimo, bodo vojne nemogoče.«
V času, ko je na evropskih tleh spet vojna, ko življenje usmerja predvsem kapital in je večini pomembno imeti in ne biti, je zgodba Rose Luxemburg opomin. Kaj se zgodi, ko večina (tiho) privoli v vojno, ki ne poteka nujno le s puškami.