Zaradi žene in hčerke sem še vedno mlad
Gorazd Štangelj Nekdanji novomeški kolesarski as je ob srečanju z abrahamom v polnem zagonu
Tadej Pogačar, Primož Roglič in Matej Mohorič so osvojili kolesarski svet, vendar so bili pred njimi tisti, ki so jim pokazali in odprli pot na vrh. Mednje sodi tudi danes 50-letni Gorazd Štangelj, ki je nekoč slovenske mejnike premikal na kolesu, zdaj pa dolenjsko kolesarsko znanje po svetu širi kot športni direktor pri ekipi Bahrain Victorious.
Nova kolesarska sezona se je že začela, je pokvarila vaše današnje načrte za srečanje z abrahamom?
Ne, na srečo še nisem na dirkah, temveč doma. Tukaj se še spomnijo starih običajev, prejšnji teden so mi prijatelji postavili mlaj, na srečo pa imam tokrat rojstni dan v petek, tako da bodo vsi prišli na zabavo.
Več kot desetletje je od konca vaše tekmovalne poti, praznujete jubilej, ki pri marsikomu sproži krizo srednjih let. Se počutite starega?
Ne počutim se starega, glava še misli, da zmore vse. Ker imam mlado ženo in majhnega otroka, se tudi jaz počutim mladega. Hči je stara tri leta in pol, kmalu bom moral ponjo, potem naju čaka igra na snegu ... Tudi posel, ki ga opravljam, me ohranja vitalnega, vseskozi sem v pogonu. Prihajajo mlajši športni direktorji, ki jim morda manjka nekaj izkušenj, vendar so bolj prilagojeni tem časom. Ne počutim se še ogroženega, se pa zavedam, da imajo mlajši kapacitete, zaradi katerih jim bo treba prej ali slej odstopiti mesto. Tehnološko so bolj napredni, zaradi časa, v katerem so odraščali, imajo drugačen način razmišljanja.
Gotovo ga imajo naši sedanji kolesarski asi, vaš rod se je prebijal proti vrhu, sedanji ga je osvojil. Andrej Hauptman je na tej poti izpostavil vašo zmago na dirki Trofeo Melinda leta 2000, ko ste za seboj pustili številne zvezdnike tistega časa in rojakom pokazali, da lahko zmagujejo v takšni konkurenci ...
Vsak med nami je postavil nekaj mejnikov, Sandi Papež in še kdo pred njim, nato je prišel Martin Hvastija. To so bili naši prvi profesionalci, sprva je bil super rezultat, če si zmagal za mejo, zdaj imamo najboljše na svetu. Padli so vsi mejniki, višje ne gre. Nisem izumil ničesar novega v kolesarstvu, trudili pa smo se in sanjali o nečemu, kar je, kot se je kasneje izkazalo, mogoče doseči.
Ali iz zgodovinske razdalje kaj obžalujete iz kariere, v kateri ste slavili pet zmag?
Ne. Ko danes gledam na svoje rezultate, smo bili senca vsega tega, kar se dogaja sedaj. Vseeno sem ponosen na vse, kar se je zgodilo, upam, da se čim dlje nadaljuje to, kar počnem sedaj. Z Bahrainom Victoriousom se dogovarjam za podaljšanje sodelovanja za naslednja tri leta. Z veseljem hodim na dirke in priprave, se oglasim, ko je treba kaj organizirati. Ne vidim boljše službe, v kateri bi tako užival, čeprav se dela trdo, ni osemurnega delovnika ali prostih vikendov.
Je bilo vredno truda življenje posvetiti kolesarstvu?
Razmišljam o tem, kaj vse se je moralo poklopiti, da sem prišel do sem. Pri 12 letih sem postavil kolo v kot in bogsigavedi, kaj bi bilo z mano, če trener mojih staršev ne bi prosil, naj me prepričajo, naj se vrnem v klub. Ko sem spet sedel na kolo, mi je steklo. Krka oziroma Adria Mobil mi je dala veliko priložnost. Ne vem tudi, kaj bi bilo, če me ne bi opazil Primož Čerin in me zrinil v eno od italijanskih amaterskih ekip, kar mi je kasneje pomagalo pri prehodu med profesionalce. Imel sem srečo, da sem takoj po koncu tekmovalne kariere dobil priložnost kot športni direktor pri Astani. Brez Giuseppeja Martinellija ne bi bilo nič. Na tej poti bi se lahko izgubil, zato sem hvaležen vsem, ki so bili vključeni vanjo.
Kako trdne kolesarske temelje ste dobili v novomeškem klubu, ki je 50-letnico praznoval le nekaj mesecev pred vami?
To je klub s tako tradicijo in znanjem, da imamo vsi, ki smo prišli od tam, narejeno kolesarsko fakulteto. Kdor je dovolj talentiran in izučen v Novem mestu, lahko dirka kjerkoli. Pri sedanji ekipi včasih še dobimo kakšnega tekmovalca, ki je opravil samo osnovno šolo, naučiti ga moramo, kako priti po bidon k spremljevalnemu vozili, kar je čista osnova ...
Krka oziroma Adria Mobil je klub s tako tradicijo in znanjem, da imamo vsi, ki smo prišli od tam, narejeno kolesarsko fakulteto.
Koliko pa znanje z novomeške kolesarske fakultete še uporabljate v praksi?
Z veseljem grem še na kolo, imam pa toliko drugih obveznosti in hobijev, da mi to ne uspe prav pogosto. Na prvem mestu je družina, na drugem služba, na tretjem jaz. Na cestnem kolesu sem bil lani trikrat, petkrat na gorskem. Ne pogrešam kolesa, zelo pa uživam, ko sedem nanj. Sicer pa drugače skrbim za telesno pripravljenost. Skočim v hribe ali teči za pol ure, doma imam mini itnes, v katerem, če ni več časa, vadim 15 ali 20 minut na dan.