Mafijcem in vohunom je v Sloveniji dobro, ker si za denar lahko kupijo marsikaj, tudi mir
Andrej Rupnik Nekdanji direktor Sove o tujih obveščevalcih, ki s pridom izkoriščajo varne države kot izhodišča za delovanje proti tretjim državam
Po razkritju in prijetju dveh tujih državljanov, ki sta na podlagi odkritij Sove priprta zaradi suma, da sta vohunila za Rusijo, smo se o dejavnostih obveščevalnih agentov v Sloveniji in naši regiji pogovarjali z nekdanjim direktorjem Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sove) Andrejem Rupnikom.
Zakaj je Slovenija zanimiva lokacija za delovanje tujih agentov, natančneje ruskih?
Slovenija običajno ni prav v vrhu multilateralnih strateških prioritet tujih obveščevalnih služb (kar seveda ne velja za bilateralne odnose), razen ko se kot dejanski ali potencialni dejavnik vpliva znajde v dinamiki pomembnih mednarodnih odnosov. Take razmere so, na primer, obstajale med vojnami na območju nekdanje federativne države ter v obdobju obeh slovenskih predsedovanj svetu Evropske unije, zanesljivo pa smo v takih razmerah kot članica EU in Nata tudi zdaj.
V svetu obveščevalne dejavnosti veljajo drugačna pravila, in ne nujno le delitev na zaveznike in nasprotnike. Tu ni popolnega zaupanja, vsaka država se trudi čim globlje prodreti v najbolj varovane državne skrivnosti ne samo nasprotnikov, temveč tudi zaveznikov. Dinamika mednarodnih odnosov v kombinaciji s posameznimi nacionalnimi interesi je tista, ki narekuje prioritete obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.
Ruski obveščevalno-varnostni aparat je, ne od včeraj, strateško naravnan v smeri uveljavljanja Ruske federacije kot države v skupini supersil, ki si prizadevajo za ohranjanje oziroma prevzem svetovne dominacije. Pomembnejši dejavniki, ki v danem času Slovenijo postavljajo v ruski obveščevalno-interesni krog, so naš geostrateški položaj (avtocestni križ severovzhod – jugozahod in severozahod – jugovzhod, koprsko pristanišče, bližina zračne baze v Avianu, železniške povezave in tako dalje), članstvo v evroatlantskih integracijah ter podpora ukrajinskemu odporu ruski okupaciji – ne zgolj moralna, ampak tudi materialna.
Ruske službe za doseganje političnih, varnostnih in ekonomskih ciljev Ruske federacije tradicionalno uporabljajo celoten diapazon razpoložljivih orodij, od klasičnega vohunjenja do kibernetskih ukrepov.
Pred leti je član italijanske maije izjavil, da imajo on in kolegi Slovenijo radi, ker se tu počutijo varne, ali podobno razmišljajo tudi pripadniki obveščevalnih služb? Italijanski maijci so se pri nas dobro počutili zaradi preprostega dejstva – z denarjem so lahko kupili marsikaj, tudi mir, predvsem pa so pazili, da je naša država zanje ostala varno pribežališče. To je mogoče doseči predvsem na dva načina – da v državi »oddiha« dejansko ne izvajaš svojih kriminalnih aktivnosti ali pa da so nosilci oblasti in pregona dovolj koruptivni in dajo mir.
Obstajata še možnosti, da so organi odkrivanja in pregona bodisi sistemsko onesposobljeni (brez primernih pooblastil) bodisi neaktivni bodisi nesposobni, da bi jih zaznali kot varnostno grožnjo. V svetu vohunov lahko, ne pa nujno, veljajo podobna razmerja.
Glede na pomanjkljivo reguliran pravni okvir pooblastil za delovanje naše civilne in vojaške obveščevalno-varnostne službe, pri čemer je Sova bolj nazivno kot dejansko hibridna služba (deluje obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno, doma in v tujini), tuji obveščevalci, zavarovani z različnimi, tudi diplomatskimi krinkami, lažje ostajajo pod radarjem zaznavanja.
Ne vem, ali Slovenija v aktualnem času igra kako pomembno vlogo »varnega pristana« za tuje obveščevalne operativce. Ti so vedno naravnani na območja in države, ki so v ospredju njihovih aktualnih interesov, ne glede na tveganja, ki jih ta prikrita in po merilih targetirane države inkriminirana dejavnost prinaša. Seveda pa s pridom izkoriščajo varne države kot izhodišča za delovanje proti tretjim državam in za vzdrževanje stikov s svojo obveščevalsko mrežo v targetiranih državah.
Kako je tuje vohune sploh mogoče odkriti in potem tudi spremljati njihovo početje, je to sploh mogoče brez pomoči drugih obveščevalnih služb? Obveščevalci, ki jih države napotijo v tujino bodisi kot tako imenovane veznike (uradno deklarirane predstavnike tujih služb, ki opravljajo funkcijo uradnikov za zvezo) bodisi kot klasične vohune pod krinko, so praviloma visoko usposobljeni in izkušeni operativci, ki se v popolnosti zavedajo svojega položaja.
Vedo, da so pod nadzorom protiobveščevalne in varnostne službe, ki poskuša potrditi ali ovreči možnost, da prikrito delujejo proti interesom gostujoče države. Odkrivanje tujih obveščevalcev in njihovih agentov je dolgotrajen in sistematičen proces, navsezadnje tudi precej zahteven z vidika potrebnih virov, kjer o uspehu pogosto odločajo podrobnosti, nezaznavne običajnim ljudem.
V sodobnem svetu varnostnih povezav in zavezništev mednarodno sodelovanje predstavlja enega od stebrov obveščevalne dejavnosti (poleg uporabe človeških virov, posebnih tehničnih sredstev in odprtih virov), kar je še posebno pomembno za države z nizkim človeškim, ekonomskim, varnostnim in političnim potencialom. Precej pogosto ravno sodelovanje partnerskih služb in izmenjava informacij privedeta do kompletiranja spoznanj, ki omogočajo identiikacijo nasprotnikovih obveščevalcev in agentov.
Tu ni popolnega zaupanja, vsaka država se trudi čim globlje prodreti v najbolj varovane državne skrivnosti ne samo nasprotnikov, temveč tudi zaveznikov.
Poleg pridobivanja informacij, ki so pomembne za sprejemanje strateških odločitev države, je odkrivanje nasprotnikovih vohunov tista dejavnost, ki v sferi obveščevalno-varnostne dejavnosti največ pomeni, še bolj reprezentativno pa je rekrutiranje tujih vohunov za dvojno igro (prikrit prestop na drugo stran).
V nasprotju z obdobji preteklih svetovnih vojaških spopadov in časov železne zavese se danes odkritih vohunov ne postavlja več pred strelski vod, temveč se dejstvo, da so odkriti, česar sami ne vedo, izkoristi kot vir informacij o tem, kaj njihove gospodarje zanima, kot posrednike za nezavedno plasiranje dezinformacij, včasih kot podlaga za prebeg in dvojno igro, v ultimativni opciji pa tudi kot sredstvo v političnem trgovanju.
Če ni možnosti eksploatacije, se države navadno odločajo med kazenskim procesiranjem prijetega vohuna, njegovo zamenjavo z lastnim, v tujini prijetim vohunom ali pa preprosto za izgon iz države. V primeru ruskih služb pa kot ultimativno sredstvo za onemogočanje nasprotnika, zlasti prebeglih pripadnikov iz lastnih vrst, še vedno kraljuje izična likvidacija.
Če ni možnosti eksploatacije, se države ponavadi odločajo med kazenskim procesiranjem prijetega vohuna, njegovo zamenjavo z lastnim, v tujini prijetim vohunom ali preprosto za izgon iz države.
Zadnje čase smo lahko brali več člankov o odkritju ruskih vohunov v različnih evropskih državah. Ali to pomeni, da se v času vojne obveščevalna dejavnost okrepi ali pa so samo protiobveščevalne dejavnosti okrepljene? Obe trditvi sta točni. Obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost sta konstanten in cikličen proces, ki se nikoli zares ne konča, intenzivira pa se v izjemnih razmerah. Ker pa so obveščevalski viri tudi v gospodarsko močnih državah omejeni, je aktivnost služb stvar vsakokratnih varnostnih, političnih in ekonomskih prioritet ter racionalne porabe virov.
V danem času je – ne zgolj v evropskem, temveč tudi v svetovnem merilu – rusko-ukrajinska vojna tisto objektivno stanje, ki posredno generira nesluten potencial tveganj na vseh prej omenjenih prioritetnih področjih. Poleg izične vojne in hibridnega vojskovanja poteka tudi največja konfrontacija tajnih služb v času po razpadu železne zavese.
V takih razmerah je dejavnost tajnih služb zelo pomembna, saj so ofenzivno usmerjane v proaktivno pridobivanje strateških, operativnih in taktičnih informacij o nasprotniku, njegovih potencialih in naklepih, defenzivno pa v zaščito lastnih informacijskih in drugih potencialov. Predvsem velike službe (ne zgolj ruske) so intenzivirale vse vrste tako imenovanih aktivnih ukrepov, kar poleg klasičnega vohunjenja vključuje širjenje dezinformacij in propagande, ustvarjanje pete kolone, sabotaže, diverzije, vodenje črnih operacij, upravljanje paravojsk in podobne aktivnosti.