1000 LET RADOSTI IN BRIDKOSTI

14. DEL

To je bil začetek prijateljstva, ki je trajalo vse življenje.

Mladeniču je bilo ime Li Jovran. Tudi on je prihajal iz Džedžjanga, bil je štiri leta starejši od očeta, na univerzi je študiral filozofijo in je bil precej bolj politično angažiran. Včlanil se je v evropsko vejo Komunistične partije Kitajske in je objavljal v glasilu Či guang (Rdeča luč), napredni reviji, ki jo je pred desetimi leti ustanovil Džov Enlaj.

Li je pospremil očeta v Hotel de Lisbonne in tam ugotovil, da ima v tesni sobici zgolj nekaj albumov s slikami, zbirk poezije in nekaj orodja za slikanje. Ganilo ga je, da mu je oče plačal obrok, čeprav je bil tudi sam v precej nezavidljivem položaju, navdušila ga je še očetova predanost umetnosti. Od tistega dne naprej si je dvojica delila zaslužek, če je bilo treba, sta si tudi izposodila denar od koga, samo da sta lahko pomagala drug drugemu. Oče je Li Jovrana uvedel v svet umetnosti, medtem ko je Li očeta spodbujal, naj bere več filozofije in literature. Očeta študij na univerzi ni zanimal, ni pa imel nič proti, ko ga je Li Jovran vzel s seboj na nekaj za javnost odprtih predavanj. Tam se je zabaval s tem, da je portretiral plešastega predavatelja.

Očetovega starega prijatelja sem imel priložnost spoznati skoraj petdeset let pozneje, ko smo se kmalu po koncu kulturne revolucije končno le lahko vrnili v Peking. Li Jovran jih je imel skoraj sedemdeset in se je rahlo opotekal pri hoji, njegova suhljata postava je bila ovita v moder suknjič.

V desetletjih po Parizu sta oba postala žrtve različnih političnih kampanj, pravzaprav je bil pravi čudež, da sta bila sploh še živa. Ko sta se tako spet srečala, nista mogla skrivati veselja, dobre volje sta obujala spomine na preteklost, spraševala drug drugega, kje je končal ta ali oni in kje je zdaj. Bilo je popolnoma jasno, da v očeh drugega vidita sebe, bila sta kot dva dela preklanega kamna, ki se popolnoma ujemata. Nasmejanih obrazov sta se držala za roke in se objemala, medtem pa so se kar vrstile zgodbe v njunem izrazitem južnjaškem narečju. Spomini so bili kot vrv, ki sta se je lahko oklenila, ko sta morala naprej, ali se po njej spuščala v globine preteklosti, ki sta jo preživela.

Tistega dne sem Li Jovrana pospremil na avtobusno postajo. Pred Šidanovim nakupovalnim središčem je tako močno pihalo, da sva se morala z vsemi močmi upirati vetru, ki naju je hotel kar odnesti. Li Jovran je moral vpiti, da je preglasil njegovo zavijanje. Obujal je spomine, kako sta se z očetom praznih trebuhov potikala po pariških bulvarjih in trgih, si požvižgavala in brcala kamenčke pred seboj. Med pripovedovanjem sem skoraj slišal tiste kamenčke, kako se trkljajo po ulici.

*

Oče se je kot tujec v Parizu počutil osamljeno, vse bolj ga je žejalo po znanju. Dolge ure je brskal po stojnicah, ki so stale ob Seni, če je imel pri sebi kaj denarja, si je kupil knjigo in se zakopal vanjo. V obdobju intenzivnega branja je vse več razmišljal o svetu, slikanje se je pogosto umikalo premišljevanjem. Bili so trenutki, ko je protiutež samoti iskal v sodobnem mestnem življenju in uličnem vrvežu. Pariz je pregnetel njegovo estetiko, spodbujal ga je k učenju in vpijanju nove kulture. Med slikanjem je začel na platna nanašati živahnejše barve.

Pri neki mladi Poljakinji, ki je diplomirala na univerzi v Varšavi in je prišla v Pariz na podiplomski študij psihologije, se je začel učiti francoščino. Trikrat na teden je ob sedmih zvečer prihajala k njemu, kjer sta imela uro konverzacije. Bila je čisto navdušena, ko je na njegovi pisalni mizi zagledala pesniške zbirke. Veliko sta se pogovarjala o ruskih pesnikih Jeseninu in Majakovskem. Oče je tako prvič v življenju odkrito govoril s predstavnico nasprotnega spola.

Nekega večera je v mraku hodil gor in dol po temni ulici zraven univerzitetne knjižnice, v kateri je študirala njegova poljska prijateljica. Dogovorjena sta bila, da se srečata pri vhodu, ko bodo knjižnico zaprli, a je prišel prezgodaj. V tistih časih ga je pogosto spremljal občutek, kot da samo čaka, kdaj se bo nekaj zgodilo, in tisto je bila le še ena v nizu takšnih priložnosti. Luči v notranjosti so postopoma ugašale, nazadnje se je prikazala mlada Poljakinja. Veselo ga je pozdravila, nato sta se začela sprehajati. Oče se je prvič zavedel, kako neprijetno mu je, ko jo takole spremlja, zato je pazil, da se ji med hojo ni preveč približal.