Venija (odlomek)
Ene par mesecev delam v Senci. To je moj job čez poletje, da kelnarm. Je realno precej enostaven. Par kronikov in sami znani obrazi. Vedno ena in ista pesem. Rutina. Ne bi rekel dolgčas.
Redna strežba blokovski tugi me zaenkrat ne moti, pa čeprav je poletje in bi lahko bil kje drugje. Tudi tu imam boljše stvari za početi. Nisem kot oni. Oddelam, poberem keš in to je to.
Itak se pa moram pripravit na popravce, ker če ne naredim, potem bo šele frka. Mami mi že itak noče dati keša, ker pravi, da si ga ne zaslužim. Po njenem se ves čas zajebavam in nič ne mislim na svojo prihodnost. Ja, okej. Nimam pojma, kaj s tem misli. Mogoče si želi, da bi malo razmislil, kaj bom delal, čisto zares delal v lajfu. Ampak zaenkrat res nimam pojma, kaj bo moj life job. Bilo bi fajn, če bi me nehali vsi to spraševat. Ampak realno mi mtka tudi ne more dati keša. Noče in ne more. Kakšna bedna kombinacija. Sama sva in delo za okencem na pošti zanjo ni ravno luksuz. Nič mehurčkov v džakuziju pa take fore.
Saj ne, da jih rabim. Po drugi strani se jih pa ne bi branil. Zveza prijateljev mladine nas je enkrat peljala za pet dni v terme Olimia in z bojsi smo bili ves čas v džakuziju in si masirali jaja na tistih močnih curkih. Bilo je, kot da bi kolektivno zadeli na loteriji. Jebeš tobogan, jebeš samopostrežni bife in skupinske aktivnosti. Ta mentaliteta, dokler nismo preterali in nas je začelo boleti. V tistem bazenu z valovi smo se hladili, dokler ni minilo. Ja, luksuza se hitro nažreš, tako kot slabih kokic. In pol ti je bed.
Ko sem se spomnil oropati trgovino, sem šefov kombi pustil na parkirišču in se ležerno odpravil proti domu. Bil je tak dan, ko sem hotel res jebat mater poletju. Beton je bil kot sahara, jaz pa sem se počutil kot iz plastike ali plastelina; stopljen kot lizika. Mislit nisem mogel na nič. Razen na klimo.
Klasja na poti domov nisem mogel zgrešiti. Ta trgovina vedno je in vedno bo stala na sosednjem dvorišču, pa če se jebeš. Bila je tako rekoč neodstranljiva in bil sem dovolj daleč, da notri nisem nikogar zanimal, in dovolj blizu, da sem videl, kaj se dogaja. Sandra je bila v trgovini sama in nekaj tipkala na telefon ali ne vem kaj. Mel sem še kakšno uro, preden me bo šef spet hotel imeti nazaj za šankom in na dvorišču valda ni bilo nikogar. Če sem mislil resno, potem je bilo to to, ali pa je boljše, da neham sanjariti. In če je bilo to res to, sem moral hitro pičit dalje, se na hitro oglasiti doma in pobrat še ene par stvari.