Čmrljev žleb ima kar nekaj intrigantnih momentov, kot je poigravanje s praktično odsotnim kriminalistom.

Robert Kuret

Robert McKee, avtor enega bolj znanih scenarističnih priročnikov Zgodba, se kot on sam pojavi v ilmu Prilagajanje ( Adaptation, 2002), kjer Nicolasu Cageu, ki igra scenarista v zagati Charlieja Kaufmana, pove nekaj v smislu: lahko delaš razne napake ali dolgočasiš gledalce skozi prvi dve tretjini, a če jih očaraš z zadnjim dejanjem, si jih dobil na svojo stran. Omenjeno misel v kontekstu recenzije

Čmrljevega žleba Agate Tomažič omenjamo, ker gre za roman, ki se opira na kriminalno-detektivski žanr, s čimer se tudi izpostavlja določenim strukturno-obrtniškim pričakovanjem, ki jih v svoji izjavi implicira ilmski lik McKeeja. In veljalo bi dodati, da to še posebej velja za pripovedi, ki se vrtijo okoli zločina in skrivnosti, povezane z njim. Čmrljev žleb s svojim zaključkom sicer ne poteši bralskih apetitov, kar pa ne pomeni, da roman nima drugih kvalitet.

Če Čmrljev žleb povezujemo z žanrom kriminalke, postane hitro opazna odsotnost (oziroma dokaj minorna prisotnost) detektiva oziroma preiskovalca zločina. Namesto tega nam Tomažičeva razkriva družinsko strukturo, ki naj služi kot ozadje smrti, ki je lahko bila umor, lahko pa tudi samomor; eksplicitna referenca na

Twin Peaks (1990–1991) ni povsem naključna – umor Laure Palmer se v Lynchevi seriji, ki je v začetku 90. ustoličila TV-serije kot legitimno zvrst umetnosti, ne pripenja zgolj na deviantnost posameznika, ampak razkriva širšo družbeno strukturo vasice, kjer se med seboj vsi poznajo. In tudi dogajalni prostor

Črmljevega žleba je podobna vas: Strmčnik, (podalpska) vas, kjer se sneg zadrži še do pomladi in kjer je osrednja igura Vera Flajs, 90-letna lastnica hotela Flajs, pri čemer ji asistirajo hči Vlasta, vnuk Jan ter najeti delavki Safeta in njena hči Alma. Sprožilni trenutek je novica o smrti Vlastinega moža Romana, ki so ga našli v avtu, zakopanega globoko pod snegom. In zdi se, da njegove smrti nihče pretirano ne obžaluje.

To se – kot rečeno – vidi tudi v strukturi romana. Romanova nasilna smrt – strel v glavo – ne postane neki osrednji dogodek, okrog katerega bi se vrtela preiskava, ki bi raziskovala njegovo življenje itd., ampak je potisnjen v ozadje. Tako bolj kot kaj drugega služi kot katalizator za raziskovanje mreže odnosov in struktur, v katerih se je znašel. Tu Tomažičeva pripovedno spretno predstavi plejado likov, ki so vpeti v zgodbo in zgodovino družine Flajs, pri čemer so seveda opazne bodice na račun sloja, ki si »lasti produkcijska sredstva« oziroma živi v samoumevnosti statusa višjega srednjega razreda, predvsem na način občasne groteskno-komične artikulacije njihovega odnosa do sveta, lastnine, umetnosti, medčloveškodružbenih odnosov, delavskega razreda (razkrinkavanje pozicije izobraženo vzvišenega liberalnega diskurza je bilo, recimo, še bolj opazno v njeni prejšnji knjigi, zbirki kratkih zgodb Nož v ustih).

Odlika Čmrljevega žleba je predvsem vzpostavitev te strukture in krmarjenje med različnimi liki in njihovimi odnosi. Pripoved gladko prehaja iz sedanjosti v preteklost, pri čemer Tomažičeva koncizno in zgoščeno predstavi odnose med liki ter neke določujoče trenutke v njihovi zgodovini. To se zgodi zlasti s spominskimi skoki v preteklost, ko se določen lik znajde na nekem mestu ali v situaciji, ki ga spomni na neko preteklo situacijo, s čimer Tomažičeva s preprostimi prijemi ustvarja pripovedno globino in kompleksno mrežo odnosov male vasice (ki sicer nikdar opazno ne prestopijo okvira družine Flajs). Ravno zaradi te konciznosti so toliko bolj opazni razni zamolki v predstavitvi likov, njihovih dialogih – problem njihove opaznosti je ravno to, da morajo opozoriti na svojo prisotnost, saj lahko le tako ustvarijo pripovedni suspenz, ki ga potrebuje okvir kriminalke, pri čemer se ti zamolki včasih zgodijo na način, da liki eksplicitno izpostavijo nekaj, o čemer ne bodo eksplicitno spregovorili. V takšnih trenutkih se zdi, kot da zlasti nagovarjajo bralca, ustvarjajo njegovo nevedenje in s tem zanimanje za zgodbo romana, ne pa toliko drug drugega. Zdi se skratka, da je Tomažičeva s predstavitvijo deležnikov v širši strukturi družine Flajs nastavila mehanizem, ki bo v nekem trenutku po železni logiki usode pognal v tek dogajanje – ko bodo liki in njihova preteklost prišli v situacije, ko bomo ravno na ozadju vsega, kar smo o njih izvedeli, lahko razumeli njihova dejanja, reakcije itd. Prav tu pa tiči šibkejši del romana: kot da bi Tomažičeva skrbno pripravila različne kemične elemente, nam predstavila njihove osnovne lastnosti, medsebojne povezanosti (ki so predvsem stvar dosledno upovedane preteklosti likov), manjka pa končna kemična reakcija med njimi. Zdi se, kot da nič, kar se zgodi na koncu romana, nima nobenih resnih posledic za nikogar oziroma natančneje: te posledice niso prikazane. Skrbno pripravljeno ozadje likov ne doživi nikakršne kulminacije: vsi pač enostavno sprejmejo to, kar se zgodi. Morda glavna zagata ni v tej reakciji (ali odsotnosti reakcije), ampak v tem, da roman tega ne relektira, da o tem ne pove več. Tako ostaja vtis, kot da konec na hitro zapakira pripovedne niti, ne da bi pri tem upošteval like, ki jih je ves čas razvijal. Prav tako se zdi, kot da roman svoj ambivalentni odnos do umora (ali razkrivanja njegovega storilca) skuša nadomestiti z drugimi dogodki ali razkritji, a da ti ostanejo brez učinka, ker ne učinkujejo na same like. V sam konec je torej položenih kar nekaj novih pripovednih sprožilcev, ki bi zahtevali več razvoja in posledično daljši roman, pri čemer bi se že tako ohlapen okvir kriminalke najbrž še opazneje prevesil v okvire družinske drame. A morda je problem tudi ta, da družinska drama trenutno ni tako trendovska oznaka kot nadvse popularne kriminalke (Anja Radaljac v recenziji Otoka psov na pričujočih straneh, recimo, opaža, da danes kriminalka morda ni toliko žanrska kot PR-oznaka).

Čmrljev žleb ima skratka kar nekaj intrigantnih momentov, kot je poigravanje s praktično odsotnim kriminalistom, ki ga roman ne predstavi pri opravljanju preiskovanja zločina in ki se raje kot s trenutnim primerom ukvarja s polpreteklo zgodovino ter zločine raje dokazuje tam. S tem je povezana tudi premestitev fokusa na razkrivanje družinsko-družbene strukture, ki je pripeljala do zločina. A ravno s tem Tomažičeva postavi določena pričakovanja, ki bi v zaključku romana zahtevala več doslednosti do pripovednega sveta, ki ga je vzpostavila, pa čeprav bi s tem morda še dodatno odvzela fokus že tako ohlapnemu žanru kriminalke.