Avstrija partizanskega gibanja (še) ni vzela za svoje, v nasprotju z Italijo, ki je že imela predsednika države, ki je bil partizan.

Kako vam je prišla na uho zgodba o masakru na Peršmanovi domačiji v Koprivni pri Železni Kapli?

Na to zgodbo sem naletela v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kakšnih deset let kasneje sem srečala zgodovinarko Liso Retl, ki je na Peršmanovi domačiji uredila stalno razstavo in o tem tudi napisala knjigo. Ugotovila sem, da je o tem zbranega veliko gradiva, in sem začela pripravljati scenarij za risoroman, saj rada pripovedujem zgodbe na drugačne načine.

Zelo rada imam risoromane, ki postajajo vse bolj popularni in vse širše sprejeti. Dolgo časa je veljalo, da je Miki miška vse, kar lahko strip pove. Če pa greste nazaj v zgodovino stripa, še posebej pri ameriških superherojih, ugotovite, da so jih začeli risati evropski Judje.

Rani Superman je bil veliki antifašist.

Res je tako. To ima svoje korenine pri njegovih avtorjih. In to se mi je zdelo fantastično. Ker rada prebiram tako stripe kot risoromane, se mi je zdelo, da je ta zgodba primerna za ta medij. Prav tako se mi je zdelo, da lahko tako doseže več ljudi kot roman v knjigi. Upam, da bo s tem lažje sprejemljiva tudi za mlajše generacije.

Kako sta se pa srečali z risarko Vereno Loisel?

Eden od učiteljev, s katerim sem sodelovala, mi je, potem ko sem dobesedno leta pripravljala scenarij za strip, predstavil svojo študentko. Tako sem spoznala Vereno, ki sicer riše mange, kar je nekaj povsem drugačnega. Peršmanova domačija je njeno prvo ne-manga delo.

Po drugi svetovni vojni nihče ni bil obsojen za ta vojni zločin.

Vse so zlahka pometli pod preprogo. Nekdanji župan Celovca, ki je takrat delal kot državni tožilec, je storilce želel postaviti pred sodišče. Vendar se to zaradi sprenevedanja in zanikanja številnih ni zgodilo. Avstrija se je po vojni čez noč povsem prelevila v žrtev nemškega nacizma, kar je še vedno velik problem.

Kako je v Avstriji potekala denaciikacija?

Imamo skrajnodesničarsko stranko, Avstrijsko svobodnjaško stranko, na čelu katere je bil dolgo časa koroški glavar Jörg Haider. Ustanovili so jo nekdanji nacisti, v Avstriji pa jo voli kakšnih dvajset odstotkov volivcev. Tako da je kar veliko teh konservativnih desničarjev. O sebi bodo verjetno rekli, da niso nacisti, da pa imajo radi tradicionalne vrednote, družino, Boga in da ne marajo tujcev.

Po mojem mnenju je bil v Avstriji velik problem, da so se vsi iz vseh strank, področij delovanja in vseh skupnosti imeli za žrtve nemškega nacizma. Tako se je obnašala večina Avstrijcev, tudi tisti, ki so bili dejavni člani Nacionalsocialistične stranke Nemčije.

Je šlo za samoprevaro kot neko obliko zanikanja?

Ko sem pisala knjigo o Dunaju leta 1945, sem natančno prebrala vse takratne časopise. Zanimivo je, da so v vseh, ne glede na to, ali so bili komunistični, socialistični ali konservativni, pisali, da so vsega krivi Nemci in da mi nismo naredili nič slabega. Ta vsiljena lažna samopodoba še kar vztraja.

Izvedela sem tudi, da je bil prvi zvezni kancler Leopold Figl, ki je podpisal avstrijsko državno pogodbo leta 1955, skrajni desničar, ki so ga nacisti poslali sprva v koncentracijsko taborišče Dachau in nato v Mauthausen in ga je Rdeča armada osvobodila iz zapora na Dunaju. Ko se je potegoval za kanclerstvo, je izjavil, da so se »Avstrijci, ki so bili v wehrmachtu, borili za svojo domovino«. Kar seveda ni res, saj so se borili za Nemčijo. Vendar pa se je tako začelo samoprepričevanje, da Avstrijci med drugo svetovno vojno niso naredili nič narobe.

To je velik problem, ki še vedno teži Avstrijo.

Obstaja na avstrijskem Koroškem še vedno zapleteno nacionalno vprašanje?

Menim, da se odnosi izboljšujejo. Vsekakor je precej bolje kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na Koroškem se je zgodil velik preobrat v odnosu med slovensko manjšino in avstrijsko večino, ko je Slovenija postala del Evropske unije. Meja je padla in nazadnjaške sile, nacionalisti in desničarji, so svoje sovraštvo preusmerile proti muslimanom in drugim.

Pa vendar sredi Celovca stoji spomenik, posvečen združitvi Koroške, ki ima še vedno samo napis v nemščini. Dokler tam ne bo dvojezičnega napisa z opisom, kaj se je resnično zgodilo, bo to še vedno problem.

Mnogi Korošci imajo tako avstrijske kot slovenske prednike. Tudi vaša babica je bila Slovenka. Ali je še vedno sramotno, če se počutiš in opredeljuješ za Slovenca? Ne morem reči za druge, lahko pa povem, da ko sem bila še otrok, so me zasmehovali in psovali, ker je bila moja babica Slovenka. Zdaj je povsem drugače, saj se to zdi mnogim zanimivo.

Gonilna sila protinacističnega boja na Koroškem so bili predvsem slovenski partizani. Kako uradna avstrijska zgodovina gleda na to?

Tega sploh ne zaznava. To je problem, ki ga je zasejal Figl, z mnenjem, da če ste bili v wehrmachtu, ste bili na pravi strani.

Tako so partizani, borci za svobodo, dolgo časa veljali za slabe fante. Največja težava je v tem, da večina ljudi ne spozna pomena partizanskega gibanja, kar je pripomoglo k podpisu za Avstrijo zelo ugodne državne pogodbe. Zaradi partizanov, ki so se v Avstriji organizirano borili proti nacizmu, zavezniške države leta 1955 ne bi omogočile takega sporazuma.

Zato je bilo pomembno, da so slovenski študenti protestirali na Dunaju in zahtevali spoštovanje sedmega člena avstrijske državne pogodbe. Če ne bi bilo Slovencev, je malo verjetno, da bi Avstrija kot država sploh obstajala. Avstrija partizanskega gibanja (še) ni vzela za svoje, v nasprotju z Italijo, ki je že imela predsednika države, ki je bil partizan. V Avstriji nekdanji partizan ne bi nikoli mogel biti predsednik države. Socialdemokrat Bruno Kreisky je sicer bil dolgoletni zvezni kancler, vendar je imel v vladi tudi nekaj desničarskih ministrov.

O tem se moramo vsi še veliko naučiti. Pred leti je bilo 500 let Celovca in je bila nekdanja županja zelo razburjena, ker so otroci imeli dvojezično predstavo, češ da Celovec ni na dvojezičnem območju. Pa je bila socialna demokratka! To je bil res beden izgovor. Zdaj je vsekakor bolje, saj je tudi škof Slovenec in ima v medijih govore v slovenščini in nemščini. Sedanji koroški glavar Peter Kaiser ima tudi govore v obeh jezikih. To je nekaj, vendar menim, da je treba še veliko narediti.

Zmotno je namreč prepričanje, da dvojezično območje na avstrijskem Koroškem obsega nekaj vasi na meji s Slovenijo. Ko sem začela raziskovati gradivo za risoroman Peršmanova domačija, sem ugotovila, da je območje, poseljeno s Slovenci, precej večje. Moja slovenska babica je bila iz vasi blizu Celovca. V njeni mladosti je bila to povsem slovenska vas, zdaj pa je vse germanizirano. Slovence so pred stotimi leti prisilili, da so govorili zgolj nemško. Niso se prostovoljno odrekli svojemu jeziku, temveč so bili v to prisiljeni. Če bodo Avstrijci enkrat dojeli pomen prisotnosti slovenskega naroda na tem območju, bo to za oboje velik napredek.