Spolno življenje starih ljudi bi lahko udomačili
Eden naših najuglednejših strokovnjakov za epilepsijo, ki prevaja strokovna, poljudna besedila in leposlovje
»Zanimiv in nelagoden je tale intervju o temah, ki niso iz moje strokovne domene. Odgovarjam zato tudi 'mimo', iz svoje osebne, klinične in anekdotične človeške izkušnje.« Tako Igor Ravnik začne pogovor, na koncu pa našteje, kaj vse ga še čaka, med drugim priprava končnega cikla radijskih pogovorov na teme med glasbo in medicino, delavnice skupine za samopomoč Lige proti epilepsiji, pobuda za vidno/zvočno izoliran prostor v dvoranah ali za posebne predstave za osebe s hendikepi, ki motijo publiko, pa za boljše staranje, tudi moških, in za uporabo glasbe v medicini.
Bili ste pobudnik izdaje prevoda knjige Tuppy Owens in Claire de Than: Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom (OPRO, 2020). Tuppy Owens v njej poudari, da »je še posebej nečloveško, če seksualni užitek odrekamo ljudem, ki so že sicer za marsikaj prikrajšani, in vsakokrat znova sem pretresena, ko mi potožijo, da se jim dogaja prav to«. Čemu bi vi pripisali to družbeno tabuizacijo?
Naj pojasnim pobudo. Sem pediater v pokoju, deloval sem 44 let v otroški nevrologiji, pretežno v epileptologiji. Epilepsijo često spremljajo psihološke in socialne težave, stigma. Včasih nekateri »moji« že odrasli bolniki želijo nasvet glede osebne avtonomije, odnosov, spolnosti. S slednjo se strokovno nisem ukvarjal. Ob prošnji odrasle invalidne osebe za pomoč do prve spolne izkušnje nisem našel rešitve. O tem sem poročal na simpoziju v tujini; kolega je pričal o izpolnjeni želji pacienta pred smrtjo v Karibih. Diskusije ni bilo.
Na fakulteti nismo o spolnosti slišali skoraj nič. Kot otroški nevrolog se meniš o nosečnosti, kontracepciji, vplivu zdravil. Ko sem našel podatek o izidu omenjene knjige, sem jo priporočil kot koristno za delo v zdravstvu in socialnem delu. Začudilo me je, kako malo se o spolnosti izve na fakultetah: seksologija je bila na urniku le na zdravstveni fakulteti. Obravnavali so jo na fakulteti za socialno delo (v zvezi s hendikepom) in na sociologiji na ilozofski fakulteti (moške študije). Aktivna je bila Sekcija za spolno medicino SZD. Upam, da so pedagoški, raziskovalni in klinični programi zdaj bolj razviti.
Razvoj osebne avtonomije je za osebe s hendikepom težaven tudi na področju spolnega izražanja. Starši, družine in ustanove ga odraščajočim često otežujejo. Tega nisem proučeval. Vem pa, da sta bila znanje in praksa na tem področju v preteklosti v nekaterih naših zavodih na visoki ravni. Ljudje, tudi otroci, tudi invalidni, tudi bolniki po operacijah, potrebujejo izobraževanje in svetovanje o spolnosti. Koristne so TV-oddaje za mladostnike. Kaj je s spolno vzgojo v šolah in po zavodih danes, ne vem.
Bi lahko podobno razmišljanje razširili na starejše? Družboslovci radi raziskujejo spolne navade, vendar starejše bolj ali manj izpuščajo.
Sprašujete me o temah, ki niso iz moje stroke. Zato lahko govorim le iz osebnih, kliničnih in anekdotičnih človeških izkušenj. Za starejše je že medicinsko slabše poskrbljeno. Urologov je pol premalo. Skrb za žensko spolno zdravje je bolj sistematična. Specialistov za spolno medicino je kar nekaj. Geriatrija se počasi spet razvija, upajmo, da celostno vključuje psihosocialne dejavnike. Tudi spolnost, ki je pomembna tudi za zdravje.
Ne samo spolnost, tudi samo ljubezensko življenje starejših je precej neraziskano, čeprav je Simone de Beauvoir v knjigi Starost že pred 50 leti pisala o tem, nadaljevanja te teme pa v literaturi skorajda ni zaslediti. Torej, tako mladi stari kot stari stari se morajo skorajda sramovati takšnih hrepenenj ali dejavnosti, če pa jih ne skrivajo, so lahko etiketirani z vse prej kot prijaznimi pridevniki. Gre za splošno odrivanje starejših iz skupine običajnih, normalnih, ali pa gre za še kaj drugega, morda za širši odpor do nereproduktivnih spolnih zvez?
Čisto neveden nisem, že nekaj časa opazujem in doživljam, raje iz svoje psihoiziologije kot iz tuje ilozoije. S sinom sva prevajala to temo ( Kam je izginil moj libido), avtor res ne omenja starosti. Poželenje je v starosti lahko še zelo, manj, malo ali ne več živo. V tem smo si različni, odvisno od osebnosti, zdravja, izobrazbe, kulture, denarja. Z ljubezenskimi čustvi je podobno, »v starem panju« so lahko še kako lepa in živa. Nobelovka Annie Ernaux je realno opisala odnos zrele ženske s študentom. Ob neizpolnitvi želje je možnost sublimacije, ustvarjalne predelave v umetnostih, gibanju in plesu na voljo tudi v starosti, če smo s tem oboroženi. Ali pa se oborožimo. Goetheju (75) naj bi, ko so mu odrekli 19-letno nevesto, pomagalo pretiravanje z glasnim branjem Marienbadskih elegij, rojenih iz te bolečine.
Pri težavah v spolnosti je moč pomagati. Po onkoloških posegih bi bilo seksološko svetovanje zelo koristno. Najbrž gredo redki do seksologa. Zdravega odnosa s seboj se človek naveliča, tarna marsikateri starejši prijatelj. Spominjam se spoštovanega aktivnega starega gospoda, željo po ženski družbi je objavil s TV-ekrana. Ne poznam pravil DSO o obiskih maserk niti starostnih omejitev masažnih salonov, kjer človeku izpolnijo željo po dotiku. Pornograija, za otroka pogubna, je za osamljenega 70-, 80-, 90-letnika lahko dobrodošla. Ponekod poznajo storitev »objemanja«, pa lutke z večjim obsegom komunikacije kot Hofmannova Olympia. Nekomu bo rešitev virtualna resničnost. Realnost v DSO so najbrž okrogle zgodbe in mastni vici po sobah, kakšna lepa ljubezen in gotovo kakšen eksces. Humor je seveda dobrodošel. Kot v puberteti. Enim in drugim bi privoščil primernejšo pot v erotiko.
Kako naj bi se razvijala družba? Z upoštevanjem človeških potreb, s humanizacijo, ne po volji političnih strank, ideologij in biznisa. Zlasti s pomočjo plesa, glasbe in umetnosti bi lahko udomačili spolno življenje starih ljudi. Kdo? Ljudje z znanjem in kulturo. Spolne delavke/delavci? Najbrž prej kot neuko medicinsko osebje in doktorji socialne gerontologije. Raziskovalno delo je pomembno, a življenje za stiske tudi brez teorije najde diskretne rešitve. Ali mora res imeti o intimnostih invalidov in starejših vsak med nami svoje mnenje? Upam, da referenduma ne bo. Je pa pomembna izobrazba kadrov v medicini in socialnem delu.
Naj omenim dobre nizozemske izkušnje z medgeneracijskim sobivanjem študentov. Mladi bivajo med stanovalci DSO in se družijo z njimi. Socialni stiki so še pomembnejši od spolnih.
V nekaterih državah severne Evrope razmišljajo in razpravljajo o profesionalnih spolnih delavcih (delavkah) za pomoč tistim, ki do spolnega užitka sami ne zmorejo. Se vam zdi, da je Slovenija morda dežela, kjer bi lahko takšno pobudo vsaj obravnavali, če že ne podprli?
Umestno je to kjerkoli. Morda imajo to kje pri nas v načrtu, ne vem. O britanski povezovalni organizaciji Oustsiders najde bralec veliko v omenjeni knjigi. Na to temo sta posnela ilm tudi slovenska avtorja: Teja Črnivec, Iskanja srečnega konca (htps://www.youtube.com/ watch?v=reRGjj4UpIA) in Lun Sevnik, Postopoma (htps://bsf. si/sl/ilm/postup-prace/).
Na toliko področjih ste aktivni. Vas žene tisti klasični »še vedno lahko«, ki pri starejši generaciji izpodrine marsikateri drug motiv, da je le v očeh mlajših označen kot dejaven, produktiven?
Stvari me mikajo same po sebi. Veliko sem počel in z veseljem še. Očitali pa so mi premajhno tekmovalnost. Moji pomembni mlajši razumejo, da se dedek ne more plaziti po tleh, da pa je »še vedno lahko« produktiven z njimi, nad tlemi in še kje. Veliko mi pomenijo e-srečanja v stroki in nova področja, recimo radijski projekt, pisanje, učenje od mlajših.
Poželenje je v starosti lahko še zelo, manj, malo ali ne več živo. Odvisno od osebnosti, izobrazbe, zdravja, kulture …
V medicini lahko osmisliš čas z dejavnostjo za ljudi.
Kako bi zase opisali sedanje življenjsko obdobje, vplive morebitnih telesnih znamenj staranja na vaše cilje? Se želje spreminjajo, in če se, kje vidite razloge za te spremembe?
Haha, kje naj pa roman začnem? Daniel Pennac je o tem napisal Dnevnik nekega telesa. Poduk grde bolezni sem dobil pred četrt stoletja. Zadovoljen sem in hvaležen. Z ženo lepo zoriva.
Star sem, zdravstveno osebje me ne pozna več. Inkognito opazujem: odnosi reševalcev, tehnikov in zdravnikov do starih, često osamljenih, so večinoma zelo prijazni.
Želje. Umirjajo se, ene vztrajajo ali klijejo še močneje. Učim se prilagajati realnosti. Kaj lahko še, kaj manj, dasi še kar dobro in česa ne več. Užival sem v naravi – prva želja za zlato ribico bo turna smuka – tu in zdaj pa hoja, plavanje, telovadba, meditacija. Belina gora je daleč, v duhu pa blizu po zaslugi Sylvaina Tessona. Te dni tako smučam od francoskih do slovenskih Alp. Veselje imam z glasbo, moral sem opustiti godala, ostaja par akordov kitare. Pojem še lahko. Veseli me vodenje radijskih pogovorov na teme med glasbo in medicino. Prevajam rad, a manj. Obetavna je tudi virtualna resničnost.
Staram se brez teoretske podlage. Prilagajam se izgubam in nadomestitvam, začasnim pridobitvam. Hvaležen sem življenju, srečanjem s pravimi ljudmi, Veneri in Fortuni. Pa slovenski medicini, z imeni in priimki, da sem še tu.
Pri oziranju na preživeto življenje se pri marsikom vsaj za hip pojavijo občutki sramu, krivde za storjeno ali opuščeno. Čemu pravzaprav služijo?
Predolgo sem verjel in izgubljal čas, da je možno razvijati dejavnost le s strokovnimi argumenti. Ni šlo. Izstop iz akademske poti so mi očitali. Potrebe bolnikov, kapacitete, prioritete pionirske faze razvoja in dobrega zdravnikovanja sem ocenil pravilno. Razvili smo dober nacionalni multidisciplinarni tim za trdovratne epilepsije, tekoče sodelovanje s tujino. 12 mednarodnih podiplomskih šol, laično spremljanje družin na operacije v tujino. Ja, francosko-nemški vlak. Epilepsija zadeva nevrološke, psihološke in socialne vidike, a kratkega časovnega normativa niso spremenili. Nekdanjim pacientom se opravičujem, bili smo prisiljeni v to. Premalo je bilo časa za lastne otroke in zase. Bil je čas za odhod, menjavo službe, države; neizvedljivo. Žal, a z vidika večnosti nepomembno. V skladu s svojimi vrednotami in standardi bilanco mirno podpišem.
Potem je tu pogosto še vprašanje smisla življenja. Se kdaj zataknete v take misli?
Redko. Bolj smiselno kot z modrovanjem o smislu lahko v medicini osmisliš čas z dejavnostjo za ljudi. Na končno vprašanje o smislu odgovora ni.
Večino nas je bolj strah umiranja kot konca življenja. Kako je s tem pri vas?
Konec je lahko vsak dan. A živi tako, da jih boš doživel sto, piše C. Steiner v poglavju Zbudi se, umiraš! knjige o staranju moških, ki sem jo prevedel. Koncu sem že bil blizu. Pravico ne trpeti bi morali vpisati v deklaracijo človekovih pravic. Pravica odločati o svoji smrti je predvsem osebno, a tudi družbeno vprašanje; prezapleteno za referendum ali za vsiljevanje ene same rešitve pacientom in zdravnikom. Prav je, da je stekla širša razprava. Če kje, gre tu vsakemu med nami dostojanstvo osebne izbire.