Socialno podjetništvo kot neizkoriščen potencial za integracijo beguncev v slovensko družbo

Socialno podjetništvo je še ne dovolj znana oblika podjetništva, ki s svojimi proizvodi in storitvami ustvarja družbeno korist. Ključna značilnost tovrstnih podjetij je v delovanju, s katerim pripomorejo k inovativnemu reševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih družbenih vprašanj ter pri tem zagotavljajo delovna mesta in socialno vključenost ranljivih skupin. Osrednja razlika med klasičnimi in socialnimi podjetji je v namenu ustanovitve, saj se socialno podjetje ne ustanavlja zgolj za pridobivanje dobička, temveč predvsem za trajno opravljanje dejavnosti s pozitivnimi družbenimi učinki.

Vir: iStock

Socialna podjetja, ki jih snovalci politik, kot ugotavlja nedavna študija OECD, izvedena v Sloveniji, vse bolj aktivno podpirajo, so pomemben dejavnik zaposlovanja in razvoja podeželja ter regij. V Sloveniji so prizadevanja za razvoj socialnega podjetništva dosegla vrhunec leta 2011, ko je bil sprejet Zakon o socialnem podjetništvu. V letu 2018 je bil spremenjen tako, da je širše opredelil možne deležnike z različnimi pravnoorganizacijskimi oblikami. OECD v svoji študiji prav tako poudarja dejavnike, ki omejujejo razvoj socialnega podjetništva in socialnih podjetij v Sloveniji. Za začetek velja omeniti zmedo glede razumevanja pojmov socialno podjetje, socialno podjetništvo, socialna ekonomija in socialne inovacije. Slovenija ima sicer dolgo in bogato tradicijo številnih različnih oblik socialnih podjetij, vendar pa med splošno javnostjo ni ustrezne ozaveščenosti o njihovem obstoju in namenu delovanja. Razdrobljenost institucionalnega in pravnega okvira za socialna podjetja ter omejena medsebojna povezanost podpornega okolja sta dodatna omejitev. Njihovo uspešnost prav tako ovira omejen dostop do inančnih sredstev ter javnih in zasebnih trgov. Kljub naštetim izzivom dobre prakse iz tujine kažejo, da je lahko socialno podjetništvo priložnost za integracijo, zlasti ranljivih skupin, med katere sodijo begunci in prosilci za azil. Čeprav po slovenski zakonodaji begunci prosto dostopajo na trg dela, prosilci za mednarodno zaščito pa pridobijo pravico do dostopa po devetih mesecih od vložitve prošnje za mednarodno zaščito, jim je zaposlitev večkrat onemogočena. V praksi se namreč spopadajo s sistemskimi in praktičnimi ovirami, kot so jezikovne ovire, kulturne razlike, pomanjkanje potrdil o izobrazbi, pomanjkanje delovnih izkušenj, zdravstvene težave, diskriminacija, strukturna neravnovesja na trgu dela in pomanjkanje zaupanja delodajalcev. Ena večjih težav je tudi ta, da banke tujcem, kljub direktivi EU, ki določa, da ima vsakdo pravico do osnovnega osebnega računa, ne želijo odpreti osebnega bančnega računa, brez njega pa se ti ne morejo zaposliti. Tako se tujci pogosto znajdejo v začaranem krogu, kar onemogoča njihovo vključevanje v družbo.

Možnosti, ki jih ponuja socialno podjetništvo za zaposlovanje in uspešno vključevanje beguncev v družbe prihoda, obravnava tudi projekt REInSER (»Ekonomska integracija beguncev prek socialnega podjetništva«), katerega vodilni partner je Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper. Projekt inancira Interreg ADRION Program 2014–2020, med osrednjimi cilji projekta pa je razvoj integracijskih politik na področju ekonomskega vključevanja beguncev. Čeprav se ti kot posebej ranljiva skupina spopadajo s številnimi ovirami, so bile v okviru projekta REInSER v Sloveniji identiicirane tri dobre prakse. Ugotovilo se je, da se pri nas socialno podjetništvo šele razvija, kar je precej povezano z odsotnostjo sistemsko urejenega podpornega okolja. Tako je večina tovrstnih projektov nastala kot rezultat posameznih podjetniških pobud znotraj bolj inovativnih (nevladnih) organizacij. V tem pogledu velja izpostaviti Skuhno, ki so jo razvili v nevladnih organizacijah Zavod Global in Zavod Voluntariat skupaj s priseljenci, živečimi v Sloveniji. V podjetniško dejavnost so vključili tako priseljene iz Afrike, Azije in Južne Amerike kot tudi begunce in prosilce za azil, cilj pa je bil slovenskim prebivalcem s kulinariko predstaviti druge kulture. Tako Skuhna ni zgolj restavracija, ampak v okviru svojih storitev in glede na pridobljena inančna sredstva ponuja še različne kulturne programe, ki so dodana vrednost dejavnosti.

Velika težava pri integraciji beguncev prek socialnega podjetništva je projektna narava dela, saj to pomeni časovno in inančno omejenost posameznih iniciativ in programov. Organizacije, ki delujejo v okviru socialnega podjetništva, zaradi odsotnosti sistemsko zagotovljenega trajnejšega modela namreč niso ustrezno inančno podprte pri svojih dejavnostih. To pa pomeni, da dobre prakse žal niso vzdržne in se posledično končajo s prenehanjem (potrebnega) inanciranja.