Povabljivo v SSKJ

Kot otrok družine priseljencev sem se zlasti v mladosti naposlušal napačnih izgovarjav slovenskih izrazov. Napačno izgovorjene in naglašene besede, neobstoječe in v govorni zagati izmišljene besede, sklanjatve in spregatve in podobno so bili sestavni del odraščanja v delavskem naselju. Sprva smo mulci najbrž tudi sami preslabo obvladali jezik, da bi vse napake sploh zaznali, potem nam je postalo smešno in smo se huronsko norčevali iz vsakogar, ki je malo po svoje maličil slovenščino, čez čas pa človek komaj še zazna kakšno od takšnih cvetk.

S sestro sva se že zdavnaj nehala zabavati ob tem, kako je mama spet bila »na Fužinama« ali »v Črnuču«, tudi je nisva več popravljala, ker ni imelo smisla. Včasih človek pomisli, da se ljudje ne želijo spreminjati, da napake zavestno ponavljajo, ker jih bližnja okolica sprejema z določeno mero simpatije.

Ena meni najljubših jezikovnih cvetk je pridevnik »povabljiv«, ki ga je pred leti uporabil prodajalec bureka, ko je hvalil svoj izdelek in je na papir na oknu kioska zapisal, da ponuja »burek povabljiv«. Najverjetneje je imel v mislih pridevnik slasten, izjemno okusen ali kaj podobno presežnega, saj je pridevnik okusen zagotovo poznal.

Izraz »povabljiv« je meni in mojim prijateljem tako pri srcu, da smo ga začeli v šali pogosto uporabljati. Seveda ne zgolj za opisovanje izjemne hrane, povabljiva je lahko tudi dobro plačana služba, še bolj pa v našem mehurčku ta pridevnik sodi k izjemno privlačni ženski. Morda bi si v sodobnih politično skrajno korektnih časih že za razmišljanje o ženskah kot nečem povabljivem prislužili nominacijo za kakšno nagrado za seksiste leta, kdo ve. Gotovo pa je greh, da samo burek ostane povabljiv. In še bolj je greh, da te besede še ni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).