Stoletje kamniške gorčice, kislih kumaric, kompotov in marmelad
Znamenita kamniška tovarna je ime dobila po hčerki Meti soustanovitelja Stanislava Žargija Kamniška gorčica je bila prvi izdelek Ete Kamnik in ostaja povsem nespremenjena skozi vse stoletje. Mlevni kamen, ki je vgrajen v našo sodobnejšo linijo, kjer melje
»Spomnim se, da so bila tla betonska, povsod po tleh napeljane gumijaste cevi, neprestano je tekla voda, ker so izpirali kumarice in paprike. Delavke so vse nosile lesene cokle. Za stroji, iz katerih je tekla gorčica, je delal mojster Jeglič, ki je imel otroke strašno rad. Gorčico, ki je tekla iz stroja, nam je stiskal na grob karton, otroci pa smo jo jedli kar tako, s prstom, brez kruha,« se je vnukinja soustanovitelja kamniške tovarne Eta Meta Koncilja o prvotnem obratu na Šutni 22 v središču Kamnika spominjala že ob minulem okroglem jubileju za interno glasilo.
Bilo je leto 1923, ko sta Stanislav Žargi (z ženo Melanijo) ter (njen brat) Franc Kham ml. iz Ljubljane, ki je imel pri Filharmoniji v ljubljanskem parku Zvezda znano delikateso, na Šutni 22 ustanovila tovarno gorčice. Ime je dobila po hčerki Stanislava in Melanije Žargi Meti, Eti, ko svojega imena še ni znala dobro izgovoriti (bila je mama Mete Koncilja in njene mlajše sestre Eve Blatnik). Že leto zatem sta Kham in Žargi na Grabnu postavila tudi obrat za izdelavo paradižnikovih konzerv Scedep ter ga kmalu priključila Eti. V njej so že v začetku izdelovali različne vrste marmelad in v kisu vloženo zelenjavo, a najbolj so sloveli po gorčici, ki so jo celo izvažali. Čeprav je v obratu delalo le od pet do sedem delavcev, so, denimo leta 1936, izdelali kar 12 ton gorčice. Toda tega izraza po besedah Mete Koncilja v njihovi družini niso nikdar uporabljali. »V nobeni obliki, torej ne gorčíca in ne górčica. Pri nas je bil to enostavno zenf. Uporabljalo se ga je predvsem za kranjske klobase, ki so bile že takrat pojem. In hrenovke, pa tudi safalade. Poleg tega pa še za divjačino, za marinado.« Izvirnega recepta nikoli niso izdali nikomur, čeprav so se zanj zelo zanimali tudi v drugih tovarnah, denimo v Kolinski. V zvezku z izvirnimi recepti in kalkulacijami za tovarniške potrebe, ki jih je njena babica Melanija Žargi v časih začetkov tovarne zapisovala s kaligrafsko pisavo in ga še hranijo, so našteti med drugim še worcesterska omaka, arancini, rum, srbska solata, kandirano sadje. »Saj ne vem točno, od kod je dobivala recepte, ampak bili so v glavnem nemški,« je še razkrila, inovacije je stric
Franci, kakor je imenovala Khama, iz Nemčije pripeljal v Kamnik, tudi za worcestersko omako. Izdelovali so za tiste čase precej preinjene sladkarije; arancine so prodajali v lesenih zabojčkih, obloženih s pergamentnim papirjem, prav tako kandirano sadje. Marmelado in džeme so prodajali v pločevinastih kanglicah, ki so jih otroci nato uporabljali za igranje v peskovniku.
Vse je urejala Melanija
Potem ko je Stanislav Žargi še pred vojno, s prvimi znaki že v 30. letih zbolel za multiplo sklerozo, je po besedah njegove vnukinje Mete Koncilja vse urejala njena babica Melanija, Kham je pri tovarni deloval v ozadju, bil je predvsem solastnik in spiritus agens ter se ukvarjal predvsem s svojo delikateso. Babico je opisala kot zelo cenjeno gospo, delavno, pridno, tudi zgarano, ki pa je bila tudi izvrstna kuharica. »Ko je bila stara 16 let, so z brati ostali brez mame in jo je oče določil za gospodinjo. V hotel Union jo je poslal na tečaj, takrat je bilo to prestižno. Od tam ji je marsikaj ostalo. Čeprav ni imela nobene formalne izobrazbe, je bila splošno razgledana. Imela je posluh, pela je v Glasbeni matici.«
Ko je bila Meta stara skoraj eno leto, jo je mama Melanija z velikim vozičkom vozila na obisk v tovarno, nazaj grede pa jo je posedla na pločevinke marmelade za partizane. Med vojno je družina veliko pomagala partizanom, v partizanih je bil tudi njen oče, ki pa je izgubil življenje. A podjetje je tako kot druga družinska povojna oblast nacionalizirala. »Naši so ravno kupili nove stroje za ovsene kosmiče, ki so bili že takrat v tujini prava uspešnica, pa je prišla vojna. Še zapakirane stroje, nikoli jih niso uporabili, so jim skupaj s tovarno vzeli, nacionalizirali. Strica Francija (Khama) so po vojni celo zaprli,« je Meta Koncilja še zaupala za interno glasilo tovarne Eta. Njena babica Melanija je po nacionalizaciji v Eti ostala zaposlena kot mojstrica, delala je do leta 1953, a so zaradi dedove bolezni in izgube premoženja težko živeli.
Po nacionalizaciji so vsa kamniška živilska podjetja združili v enotno Živilsko industrijo Kamnik – skupaj še z mengeško Tovarno kvasa in Tovarno testenin Triglav iz Šmarce. Leta 1955, denimo, so oglaševali, da izdelujejo kvas, gorčico, vložene kumarice in papriko v kisu ter testenine. »Proizvodi, ki jih izdeluje podjetje, so prvovrstni, zato zahtevajte povsod in vedno naše izdelke,« je bilo brati v oglasih. Kot pojasnjuje Marko Kumer iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ki je proučeval zlasti povojno zgodovino nekdanjih znanih kamniških tovarn, tudi še danes delujočo tovarno Eta, je bila v začetnih povojnih letih to še vedno tovarna z dvajset do trideset zaposlenimi na prvotni lokaciji. V njej je delala tudi njegova mama Ivica Kumer, ki je pripovedovala, da so v teh revnih časih za malico dan na dan jedli kruh in marmelado, teden zatem kruh in gorčico, ko je zmanjkalo idej, pa kruh, gorčico in marmelado.
Danes na mestu prvotnega obrata stoji stanovanjska stavba. V njenem pritličju sta dolga leta domovali trgovina Metalka ter slaščičarna, v katero so radi zahajali gimnazijci, tovarna Eta, ki praznuje častitljivih sto let, pa stoji v Kajuhovi ulici, kamor so se preselili že leta 1963. Prejšnji prostori so postali tehnično in sanitarno neustrezni. Niso imeli dovolj skladiščnih prostorov, ogrožena je bila tudi varnost delavcev. Leta 1965, denimo, ko je bilo v Eti zaposlenih že približno 300 delavcev, so proizvedli kar 440 ton gorčice.
Kisli oblak nad dijaki
Posebnost v zvezi z Eto je po Kumerjevih besedah tudi ta, da so skorajda vsi kamniški otroci pred desetletji delali v tej tovarni. Zlasti avgusta, ko je zelenjava zrela za vlaganje, so mesec ali dva tam delali šolarji od sedmega razreda do zadnjega letnika gimnazije, bili so tudi sezonski delavci iz Bosne, a jih je bilo manj. Fantje so bili določeni za težja dela, dvigovali so zabojnike s kumaricami, dekleta so bila za tekočim trakom in so ročno nadevala kumarice v kozarce, na koncu linije so bili spet fantje, ki so pobirali po štiri kozarce naenkrat. »Ker sem tedaj imel dolge lase, so mi zavezali ruto, tovarna pa me je oklicala za Micko,« je povedal, a najhuje je bilo, da so še en mesec smrdeli po kisu. Ne glede na to, kako temeljito so se prali in umivali, tega vonja niso mogli spraviti ven. »Vsi so vedeli, da si delal v Eti. Če si se peljal na avtobusu, je bil okrog tebe kar oblak,« še dodaja.
Podjetje se je nenehno širilo, med zanimivostmi pa sogovornik izpostavlja, da so se kot prvi domislili ozimnice, kar je bila po njegovih besedah sindikalna kategorija. »Mislim, da je bil inženir Tomaž Jančar in najverjetneje je bilo na začetku 70. let, ko so uvedli ta koncept in sestavili pakete. Eni paketi so bili iste vrste, torej po šest ali 12 kozarcev kislih kumaric, potem pa je bil tudi raznovrstni izbor, kozarec kislih kumaric, dva kozarca paprik, ena gorčica, torej različne kombinacije, sodelovali so s sindikati in to ozimnico dobavljali po znižanih cenah. Ko so zbrali dovolj naročil, so jih menda celo dostavljali na delovna mesta, kar je bila obojestranska korist, saj je Eta tako veliko prodala, ljudje pa so lahko kupili po nižjih cenah.
Eta Kamnik je še vedno ena najbolj prepoznavnih slovenskih tovarn, slovi po kamniški gorčici, kislih kumaricah in paleti drugih vložnin v kisu, pripravljenih jedeh, namazih pa tudi po marmeladah, kompotih ter zamrznjeni zelenjavi in sadju. Zaposluje 189 ljudi, in ker še vedno veliko dela opravijo ročno, potrebujejo v poletnih mesecih, ko vlagajo svežo zelenjavo, pomoč okoliške mladine. Kot pravi pristojna za trženje v Eti Ksenija Jankovič, imajo več kot dvesto unikatnih receptur, med njihovimi izdelki pa so največje prodajne uspešnice prebranec, rdeča pesa in ajvar. »Kamniška gorčica je bila prvi izdelek Ete Kamnik in ostaja povsem nespremenjena skozi vse stoletje. Mlevni kamen, ki je vgrajen v našo sodobnejšo linijo, kjer meljemo gorčična semena, je popolna kopija mlevnega kamna, ki ga je uporabljala manufaktura Eta leta 1923,« je poudarila Ksenija Jankovič. Sicer pa je izdelke pod znamko Natureta – to so uvedli zaradi težav v izvozu, še zlasti z imenom Eta na španskem trgu – najti na policah trgovin v kar 24 državah, med drugim v Italiji, Franciji, na Hrvaškem in vseh trgih Balkana, Nemčije, Švedske, Kanade in celo na Islandiji in Malti. V lanskem letu je njihov izvoz znašal 26 odstotkov.
Po nacionalizaciji so vsa kamniška živilska podjetja združili v enotno Živilsko industrijo Kamnik – skupaj še z mengeško Tovarno kvasa in Tovarno testenin Triglav iz Šmarce.
Posebnost v zvezi z Eto je tudi ta, da so skorajda vsi kamniški otroci pred desetletji delali v tej tovarni.