Ta film je nosil v sebi
Nagrajenec Prešernovega sklada – Režiser in scenarist bo prejel nagrado za svoj drugi celovečerec Orkester
Orkester smo vsi, pravi Matevž Luzar. Vsi korakamo v formaciji in igramo svoje vloge, ujeti v strukture. Vmes pa si lajšamo življenje z bežnimi trenutki opoja, kakršnegakoli že. Kam drvimo z avtobusom po ledeni cesti kot družba, je vprašanje, ki v ilmu obvisi na enem od ovinkov življenja.
Najprej je posnel grenko-sladko miniaturo Prezgodaj dva metra spodaj, potem se s kratkometražcem Vučko uvrstil med peterico ilmov z vsega sveta, nominiranih za študentskega oskarja, s celovečernim prvencem Srečen za umret se je izkazal z zrelim režijskim pristopom in posebno občutljivostjo za junake vsakdana. Sledil je še televizijski ilm Dekleta ne jočejo, pa tv-serije Jezero, Dolina rož in Leninov park. Orkester je njegov drugi celovečerni ilm, s katerim je, kot je zapisala komisija, ustvaril svojevrstno ilmsko odo malemu človeku.
Orkester je scenaristično in režijsko dovršena ilmska zgodba. Kako ste skozi prejšnje ilme in tv-serije profesionalno zoreli? Za režiserja je vsako snemanje ilma pomembna in koristna izkušnja, saj z vsakim ilmom pride spoznanje, kaj pri naslednjem lahko spremeniš. Pred vsakim ilmom se vprašam, kakšen ilm si želim ustvariti. Ne le v smislu zgodbe in tematike, ampak kako se želim razvijati kot režiser. Na akademiji so me zanimale zgodbe, ki so slonele na študiji karakterjev. Bolj so me zanimale spremembe znotraj likov kot posledice njihovih odločitev. Zato rad rečem, da so moja prva dva kratka ilma in celovečerni prvenec nezavedna trilogija. Povezujejo jih teme, kot so osamljenost, nov začetek, posameznikova vpetost v družbo, minljivost. Tudi pri televizijskih serijah, kot je Jezero, je Taras tak lik, ki me zanima tudi sicer. Zato serije niso bile kakšen ovinek na moji režiserski poti, ampak jo dopolnjujejo.
Po letih samopreizpraševanja sem torej prišel do zaključka, da si želim govoriti o družbi skozi ansambel, preplesti več zgodb.
Je bila odločitev za mozaičnost Orkestra scenaristični prijem ali formalni režijski izziv? Orkester je mojim prejšnjim ilmom podoben, pa morda vendarle drugačen predvsem v določenih aspektih ilmskega jezika; v trajanju kadra, postavitvah kamere, tempiranju ilmskega časa. Hotel sem z minimalnimi sredstvi nagovoriti gledalca in ustvariti občutek, kot bi se sam odpravil na turnejo z orkestrom, sindikalni izlet, potovanje. Gledalcu pustim prostor, da lahko ilm podoživi skozi lastne izkušnje in da ga ilm nagovori na osebni ravni. Hotel sem ustvariti nekakšen virtualnoresničnostni, potopitveni moment. Med vožnjo z avtobusom kamera sicer gleda naprej, zvok pa ujame vse glasove in dogajanje okoli nas. Tak je tudi prvi kader, gasilska slika pred odhodom na turnejo. Tako postane del ilma tudi tisto, kar se odvija zunaj kadra.
Menda se vam je ideja za novi ilm utrnila ob tretji uri zjutraj, med 'kazenskim' spanjem na kavču, kjer ste pristali po prepiru z ženo. Hotela je, da jo spremljate na turnejo z oktetom, ki ga je tedaj vodila, vi niste hoteli, dokler …
(smeh) Ja, dokler nisem spoznal, da bi bil to dober material za ilm. Večkrat rečem, da sem imel zgodbo vse življenje pred nosom. Ves čas sem ta ilm nosil v sebi. Gledal sem ga, pa ga nisem videl. Veliko kolegov mi je dlje časa prigovarjalo, naj posnamem ilm o knapih. Pred tem me je ustavljal pomislek, da bi bilo kaj takega produkcijsko preveč zapleteno. Potem sem dojel, da mi ni treba v rudnik, da posnamem ilm o knapih, ampak lahko posnamem ilm o ljudeh. Vsi smo orkester.
Potem ste postali njihov stalni spremljevalec. Že prej sem se jim kdaj pridružil, ko je v meni dozorela odločitev, da bom posnel film, pa sem se s člani Pihalnega orkestra
Svea Zagorje intenzivno družil. Želel sem jih res dobro spoznati. Naslednja štiri leta sem redno hodil z njimi na vaje, budnice, turneje, gostovanja. Pot v film so našli tako resnični dogodki, ki sem jim bil priča, kot tisti, ki so že urbane legende. Na primer obisk Paja in Iveta pri avstrijskem paru – zgodba se sicer v resnici ni razpletla tako, a gre za resnično anekdoto pokojnih dveh članov orkestra. Tudi prizor vročega mikrofona na avtobusu je resničen. Lovro Lezič (Pajo) je MC na vsakem gostovanju. V tem filmu sem torej uporabljal dokaj dokumentaristične prijeme.
Pri tem ste hodili po tanki meji med študijo karakterja, tudi narodovega, in stereotipi, klišeji. Kako ste ohranili ravnovesje?
Orkester je gotovo najtežji projekt, kar sem jih naredil v dosedanji karieri. Živim v Zagorju, orkester me spremlja vse življenje, osebno poznam vse člane. Zato je bilo to, da liki ne bi bili videti klišejski, ampak da se v prikazu čuti moje spoštovanje do njih, zame velik izziv in odgovornost. Hotel sem jih prikazati spoštljivo, pa vendar iskreno in resnično. To je bil notranji konlikt, s katerim sem se spoprijemal tako med pisanjem kot med raziskovanjem tematike in na koncu tudi pri snemanju. Meja je tanka in potreben je bil fokus celotne avtorske ekipe, ki je sledila moji viziji, kakšen ilm bi rad posnel.
Kako je potekalo uglaševanje igralskega ansambla? Morali ste orkestrirati naturščike in profesionalne igralce.
Film je rezultat združitve obeh njihovih izkušenj. Nisem hotel sestaviti ilmskega orkestra iz igralcev, ampak imeti pravi orkester, s svojo zgodovino, mitologijo in skupinsko dinamiko, na avtobusu, v hotelu, v gostilni. Glasbeniki so bili igralski naturščiki, igralci pa glasbeni naturščiki. Uglaševali smo se dolgo in postopoma. Trobentač Lovro Lezič, ki igra Paja, in igralec Gaber Trseglav, ki igra Iveta, sta se veliko družila. Trseglav je prihajal v Zagorje na orkestrske vaje, da je začutil energijo orkestra, in kmalu so ga glasbeniki 'vzeli za svojega'. Za profesionalne igralke, ki so igrale žene, ki ostanejo doma, se mi je zdelo pomembno, da dobijo izkušnjo nočnega življenja v zasavskem mestu. Prišle so torej v Zagorje in skupaj smo obredli bare, lokale in diskoteke, da so se vživele v lokalno sceno, videle, kako tam ljudje govorijo, se obnašajo, in srkale detajle lokalne folklore, ki so jih nato prelile v svoj lik. Potem je bil tu še igralec Gregor Zorc v vlogi dirigenta, ki je orkester spoznal med zadnjimi in se je najmanj družil s člani. Kot vodja je moral obdržati avtoriteto. Tako sem med pripravami tempiral, kdaj bo kdo vstopil v ta svet.
Verjamete v priprave in ne v improvizacijo?
Trdno sem prepričan, da ilm nastane med pripravami. Improvizacija se ne zgodi sama od sebe. Režiserji, ki veljajo za mojstre ilmske improvizacije, natanko vedo, kako pomembno je, da ustvarijo pogoje, pripravijo prizorišče, trenutek, emocijo, da lahko potem igralci improvizirajo. Režiser nato samo dirigira prizor. Pri nas je bila situacija speciična. Eni so prvič stali v orkestru, drugi prvič pred kamero. Vsi so se spustili na novo polje. Moja naloga je bila zagotoviti okolje, prostor in čas, da se vsi počutijo varno in zaživijo znotraj ilma.
Zdi se, da ideje za ilme dobite z opazovanjem vsakdana, v katerem prepoznate grenko-sladko življenje pa tudi njegovo krhkost. Tako je tudi v Orkestru, čeprav Zasavci veljajo za močne, robate, zacukjene ljudi.
Lahko bi rekli, da na neki način že ves čas snemam zasavske ilme. Okolje je iz Zasavcev izoblikovalo na prvi pogled trde, grobe ljudi. Ko povrtaš v nas, se razkrije izjemna mehkoba in nežnost, predvsem pa solidarnost, ki je v DNK-ju knapov. Ko je treba stopiti skupaj, se stopi skupaj, tako je že stoletja v naših krajih. Velik element je zasavski črni humor, ki je lasten vsem. V najtežjih trenutkih ti pomaga, včasih je grob, a tudi to je del zasavske duše.
Pa vendar je to ilm o Slovencih. Slovenski ilm.
Film gotovo ne govori le o orkestru, Zasavcih oziroma Zagorjanih. Ponudil mi je poligon, da širše spregovorim o slovenskem značaju. Veliko sem se spraševal o tem, kaj je slovenski ilm. V preteklosti so nas določene zgodbe že postavile na zemljevid svetovnih kinematograij in nas deinirale. Kot so Kruh in mleko, Rezervni deli, Razredni sovražnik, še prej so bili to Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak in ilmi Karpa Godine, ki so pripovedovali zgodbe našega prostora in časa, bili so speciično slovenski in so v svoje junake ujeli našo identiteto. Prepričan sem, da moramo slovenski avtorji ustvarjati slovenske ilme – čeprav to kdo uporablja kot kletvico, a zares je to naša največja prednost.
Že drugič ste se nevarno približali oskarju. Z Vučkom ste se leta 2008 uvrstili med inalno peterico študentskih kratkih ilmov, nominiranih za oskarja. Letos ste z Orkestrom prišli v selekcijo devetdeseterice naslovov za oskarja v mednarodni kategoriji.
Da se v taki konkurenci zares zgodi preboj, je treba uresničiti veliko parametrov. Za vsakim uspehom ilma na taki ravni mora stati urejena nacionalna kinematograija, ki mora ustvariti zaledje. Presežki ne smejo biti samo izjeme, ki štrlijo iz povprečja, ampak moramo ustvariti kontinuirano podlago in strategijo. Tudi inančno. Verjamem, da imamo v Sloveniji potencial in talent, da nam to uspe.
Dojel sem, da mi ni treba v rudnik, da posnamem ilm o knapih, ampak lahko posnamem ilm o ljudeh. Vsi smo orkester.