Arhitektura odseva grobe vrednote družbe
Dobitniki nagrade Prešernovega sklada Težko je pričakovati, da bodo ljudje razmišljali o arhitekturnih vrednotah, če jih nimajo možnosti doživeti
Arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar in Rok Žnidaršič s sodelavci, se že več kot desetletje podpisuje pod raznolike, premišljene in presežne projekte. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisala komisija, »z iskrenim in zadržanim odnosom do obstoječega uspejo […] ohraniti dostojanstvo slovenske stavbne dediščine, z novimi intervencijami pa poudarijo pomen identitete ter arhitekturne kulture«.
Vaš opus sega od enodružinskih hiš in izobraževalnih ustanov do javnih stavb in prostorov, tudi nagrado Prešernovega sklada boste prejeli za izredno raznorodne projekte – leseno hišo Hribljane, športno dvorano Vižmarje Brod in ureditev kompleksa Žičke kartuzije. Predvidevam, da vas ne glede na pogoje pri snovanju projektov vselej usmerjajo nekatera osnovna vodila in vizije.
Ja, neodvisno od merila projektov se nalog, ki so nam zaupane, lotevamo podobno. Predvsem je ključen etični odnos do lastne stroke in prostorov, v katere posegamo; ne glede na to, ali so to odprti prostori, krajina, javni prostor, manjši projekti, javne stavbe ali kulturni spomeniki. Gre za določen svetovni nazor in način dela, pri katerem je na vseh korakih ključno zaupanje med nami in ljudmi, s katerimi sodelujemo, saj le tako lahko vsi sledimo isti ideji. Seveda je v času projektiranja ta ideja bolj naša, intimna, pozneje pa mora postati skupna.
Rok Žnidaršič:
Predvsem se nam zdi pomembno, da v prostor, ki je nekaj nenadomestljivega, posegamo s spoštovanjem. Pomemben je kontekst, v katerega postavljamo, in želje naročnika, pri čemer nas zanima predvsem,
Jerneja Fischer Knap:
kako in za kaj se bo prostor uporabljal.
Od naročnikov ne pričakujemo, da nam bodo zelo jasno izrazili svoj pogled na arhitekturno podobo, ki si jo želijo, ali pa na oblikovne predpostavke, njihov doprinos je predvsem vsebinski. Tisto, kar želimo obdržati na svojem polju ustvarjanja in svoji lastni interpretaciji, je arhitekturna pripoved, ki izhaja iz razmeroma abstraktnega premisleka o uporabnikih. Te bi radi pripravili do tega, da bi premišljevali o sebi in svojem načinu bivanja, njihove zahteve pa skušamo skozi proces snovanja razumeti in pretvoriti v arhitekture, ki so velikokrat nenavadne, nekaj, česar ne pričakujemo vnaprej – niti naročniki niti mi.
Rok Žnidaršič:
Ja, na koncu je bistven odnos in zaupanje, ki ga vzpostavimo do naročnika oziroma vseh uporabnikov.
Samo Mlakar:
Dejali ste, da vas zanima predvsem funkcija arhitekturnega objekta – pri tem je gotovo ključno tudi razmerje med funkcijo in skladnostjo z danim terenom.
Ja, to mora iti eno z drugim, z roko v roki. Pri Hribljanah je hiša na primer postavljena v zelo odprto krajino. Iskali smo kompromis, kako ustvariti hišo, ki bo dajala občutek zavetja in bila hkrati povezana z zunanjostjo, kako hišo postaviti ob gozdni rob, kako odpreti poglede in obenem stavbo narediti nevpadljivo. Podobno je bilo pri Žički kartuziji, kjer smo se spraševali, kako nadgraditi obstoječi pogled skozi ruševine proti krajini, kar je privedlo do strehe, ki se lahko odpre in omogoča, da je strop nekdanje cerkvene ladje lahko tudi nebo.
Ob tem gre, ko govorimo o funkcionalnosti, za širok pojem. Eno je fizična funkcionalnost, ki jo razumemo tako, da so arhitekture uporabne, prila
Jerneja Fischer Knap: Rok Žnidaršič:
gojene uporabniku, obstajajo pa tudi druge, pomenska, simbolna, likovna funkcionalnost, ki imajo povsem svoje zahteve, včasih celo takšne, ki jih ne moreš skomunicirati navzven.
Ja, včasih je bolje, da na koncu rezultat govori sam zase.
Samo Mlakar:
Gre tudi za to, da kot snovalci zelo dobro poznamo svoj projekt in znamo predvideti, kako bo učinkoval v prostoru oziroma na ljudi, težje pa je pripraviti naročnike do tega, da se bodo v to vživeli. Včasih je najpomembnejše zaupanje. Velikokrat gre za to, da takšni projekti, sploh javni, predstavljajo spremembo tako za okolje kot za ljudi, ki pa se sprememb v resnici bojijo – ne glede na to, ali so pozitivne ali negativne, raje vidijo, da jih ne bi bilo. V urbanem okolju so spremembe praktično neizogibne, razen če mesto stagnira, arhitektura pa na koncu sama, skozi lasten medij, izraža vrednote, ki bi jih radi prinesli v prostor. Včasih traja več let, da se vzpostavi ta komunikacija, je pa zelo zanimivo, da strokovna javnost večkrat težje sprejema določene radikalnejše pristope kot laična.
Rok Žnidaršič:
Kako pomembno se vam zdi pri tem upoštevati tradicijo gradnje v izbranem okolju?
Tradicija je vedno osnova, na kateri prek raziskave projekt nadgradimo, naj gre za kulturno dediščino, vaško okolje ali javni prostor.
Samo Mlakar:
Ja, tradicijo razumevamo na različne načine. Pri hiši Hribljane lokalno tradicijo na primer upoštevamo na način, da smo hišo, ki stoji na robu naselja, oblikovali bolj podobno gospodarskim objektom kot hišam, saj tradicionalno na robovih naselij na Notranjskem najdemo lesene gospodarske objekte. Ta torej noče biti podobna hiši, temveč tradicio
Rok Žnidaršič:
nalnemu robu vasi. Seveda lahko potem naletimo na problem, ko hočemo pridobiti dovoljenje za tako hišo – ker ni podobna hiši ( smeh). Učenje iz tradicije je hkrati ves čas v dialogu z iskanjem inovacij, s spopadanjem z najnovejšimi projektivnimi metodami, orodji in tehnologijami; seveda ob primernem kritičnem premisleku. Gre za to, da ves čas obstaja pogled nazaj in hkrati pogled naprej, kar je pravzaprav tradicija šole na Grabnu, ljubljanske šole za arhitekturo, katere ambasadorji smo vsak dan.
Omenjena ureditev kompleksa Žičke kartuzije se je pokazala za izredno polemičen projekt – domnevam, da ste takšen odziv pričakovali.
Projekt je bil polemičen, še preden smo vstopili vanj. Tudi nam se je zdelo, da ni potrebe po strehi na razvalini, ki jo vsi poznamo kot takšno in je kot takšna izjemna vrednota. Polemika se nam je torej zdela samoumevna in na neki način
Rok Žnidaršič:
smo skoznjo padli v ta projekt, pri čemer se nam je zdelo pomembno zagovarjati nematerialne vrednote prostora, kakor so ga poznale in dojemale generacije zadnjih 180 let. Gre za poseben, liričen prostor in hkrati prostor, v katerem se je odvijal pomemben kos evropske zgodovine in je sam po sebi prežet s takšnim nabojem, da ne potrebuje ničesar drugega. Toda pokazalo se je, da je kljub vsemu že petdeset let vse pripravljeno za to, da bi se razvaline pokrilo. Predvsem zato, ker nezaščitene slabo prenašajo klimo, po drugi strani je bil cilj prostor narediti bolj uporaben za določene dogodke; konec koncev gre za usmeritev te države, da je ena od ključnih gospodarskih panog turizem.
Pomembno je tudi to, da so se odločevalci, določeni dovolj prosvetljeni in pogumni posamezniki, odločili ta projekt podpreti, čeprav je šlo za nenavadno oziroma nepričakovano rešitev, saj so se vsi zavedali, da bi v nasprotnem – če bi se šlo v klasično rekonstrukcijo strehe – izgubili omenjeno vrednoto. Ena od naših sodelavk, ki živi tam blizu, je takrat dejala, da se, če bomo naredili streho, tam ne bo nikoli poročila ( smeh). V resnici gre za prostor, ki ga ljudje poznajo skozi obred.
Arhitektura ob tem ne odseva le našega razumevanja prostora, temveč tudi lastništva.
Z vsakim naročnikom gremo ne samo skozi proces razvijanja arhitekture, temveč tudi skozi proces ozaveščanja. Poskušamo razložiti nenadomestljivost prostora, pri čemer računamo tudi na zgled naših preteklih projektov.
Ja, zelo težko je pričakovati od ljudi, da bodo razmišljali o arhitekturnih vrednotah, če jih ne morejo zares doživeti. Mislim, da pri nas v individualni gradnji zaenkrat obstaja še premajhna kritična masa zares dobre arhitekture, da bi lahko obrnila trend degradacije in razvrednotenja podeželskih
Jerneja Fischer Knap: Rok Žnidaršič:
naselij, ki se je uveljavil s samograditeljstvom. Druga stvar je seveda vera v pravice, ki jih predstavlja lastništvo, saj se zdi, da so neomejene; vsak lastnik nepremičnine je prepričan, da se to, kaj bo počel z nepremičnino, tiče samo njega. Pravzaprav se skozi arhitekturo kažejo dokaj grobe vrednote te družbe, ki je bistveno premalo kolektivna, bistveno premalo solidarna in bistveno preveč utemeljena na egoizmu. Saj veste, če ti je všeč neka barva ali oblika, jo za vsako ceno hočeš imeti na svoji parceli, ne glede na to, kaj to pomeni za ostale. In to je zagotovo neki proces, ki bo še trajal, mislim pa, da se je doslej z izobraževanjem laične javnosti že veliko premaknilo. Po drugi strani bo treba vsakič znova te vrednote utemeljevati na študiju arhitekture in krajinske arhitekture ter egoizme brzdati tudi na strani snovalcev – tudi naša stroka namreč stoji na strani slabih posegov v prostor in dediščino. Treba se je zavedati odgovornosti obeh strani.