Nesojeni branilci svobode tiska
V bruseljski kovačnici zakonodaje nastaja akt, ki bo prvič na ravni EU urejal vprašanje medijev
Veliki projekt podpredsednice evropske komisije Věre Jourove je bil septembra videti skoraj kot revolucionarno dejanje. V Bruslju so prvič pripravili zakonodajni predlog, ki bi na ravni EU branil pluralizem in neodvisnost medijev.
Primerov pritiska vladajočih na medije v EU v zadnjih letih ni manjkalo. Madžarske in poljske oblasti so si podredile javni medijski sistem. Na Madžarskem je neodvisni Klubrádió ostal brez frekvence, državni oglaševalski denar se steka le v medije pod nadzorom kroga premiera Viktorja Orbána. Čehinja Jourová, ki je v evropski komisiji pristojna za vrednote in transparentnost, je lani razlagala, da je bil v evropski komisiji povod za razmislek o medijskem aktu dogajanje v Sloveniji v času vlade Janeza Janše. To je bil čas inančnega izčrpavanja STA in močnega pritiska na RTV Slovenija (RTVS).
Predlog, ki se imenuje evropski akt o medijski svobodi ( v bruseljskem žargonu je s kratico poimenovan Emfa), je več kot pol leta v postopkih sprejemanja. Nazadnje so se o tem v torek pogovarjali na zasedanju ministrov za kulturo v svetu EU. Če bo šlo po načrtih, bodo države članice skupno stališče o tem sprejele do konca švedskega predsedovanja sredi leta. Tudi evropski parlament mora spraviti na papir svoje zamisli in stališča. Nato bi lahko svet EU v pogajanjih s parlamentarci spravil Emfo pod streho najpozneje na začetku prihodnjega leta.
Zgolj posvetovalna vloga
V pogajanjih držav v Bruslju se je oblikovala skupina držav z zadržki, nekakšna nenačelna koalicija. Madžarska in Poljska že tako zavračata urejanje vprašanja medijev in njihove svobode na ravni EU. Na drugi strani se v državah z uspešno delujočim sistemom javnih medijev, kot je Nemčija, bojijo, da bo akt nižal standarde. Glavna točka nesoglasij je predlog, da bi na ravni EU vzpostavili varuha medijske svobode, evropski odbor za medijske storitve, v katerem bi sedeli predstavniki nacionalnih medijskih regulatorjev.
Izrekel bi lahko mnenja o odločitvah v državah članicah, ki zadevajo medijske trge in koncentracijo. Strahovi, da si v Bruslju prizadevajo za ustanovitev posebnega organa, ki bi bedel nad mediji v EU, po neuradnih razlagah veljajo za pretirane. Predvideni odbor bi že tako imel le posvetovalno vlogo. Lahko bi, denimo, izrekel mnenje o koncentraciji medijev v državi. Zgolj v skrajnem primeru bi evropska komisija lahko ukrepala s postopkom ugotavljanja kršitev zakonodaje EU (tako imenovanim
• Pogajanja držav članic o prvi medijski zakonodaji na ravni EU.
• Nastala je nenačelna koalicija držav z zadržki do vsebine akta.
• Slovenija s speciičnimi zahtevami za podnapise v slovenščini.
V manjših državah se bojijo, da bosta v povsem neodvisnem telesu imela glavno besedo Berlin in Pariz.
infringementom). Francija in Nemčija zahtevata večjo neodvisnost tega odbora od evropske komisije.
Stabilno inanciranje javnih medijev
V manjših državah se bojijo, da bosta v povsem neodvisnem telesu imela glavno besedo Berlin in Pariz. Predvsem v Nemčiji založniki glasno opozarjajo, da akt ne bi smel posegati v pravice izdajatelja do odločanja o uredniški politiki medija. V predlogu akta so namreč predvidene omejitve vpliva izdajatelja na vsakodnevne uredniške odločitve. Zahtevana sta tudi več transparentnosti lastništva informativnih medijev in razkritje navzkrižja interesov. Pri inanciranju javnih medijev bi veljala splošna pravila, da mora to biti ustrezno in stabilno.
Imenovanje njihovih vodstev bi moralo biti transparentno. Jasna bi morala biti pravila za oglaševanje javnih teles v medijih, da se denar ne bi stekal le k poslušnim. Eno od kočljivih vprašanj je, kako preprečiti spletnim platformam, da bi kar samodejno, na podlagi svojih algoritmov, izbrisale medijske vsebine, ki niso po njihovih pravilih (denimo prikazovanje mrtvih med vojno v Ukrajini). Izdajatelji zahtevajo, da je lahko kaj takega narejeno samo v primernem postopku, v katerem sodeluje prizadeti medij.
Slovenija ima speciično zahtevo, po kateri bi ponudniki vsebin, kot sta Netlix ali Disney+, morali zagotoviti podnapise v jeziku države članice. Zmešnjave, v kakršni se je znašla RTVS, ne bi mogel odpraviti niti najmočnejši bruseljski akt.