Ponovna industrializacija in multimilijarder v gosteh
Privlačijo številne tuje investicije, ki ne ustvarijo toliko delovnih mest kot v Nemčiji ali Veliki Britaniji
Emmanuel Macron bi se rad raztrgal na vse strani ... Tako vsaj analizirajo njegovo politično »hiperaktivnost«, ko odpira dosje za dosjejem, v čemer nasprotniki vidijo predvsem željo, da bi preusmeril pozornost z za mnoge sporne pokojninske reforme na druge teme, prav tako ključne za Francijo. Eno od poglavij, o katerih v zadnjih dnevih veliko govorijo, je ponovna industrializacija francoske družbe.
Predsednik Emmanuel Macron, ki mu po novem pritikajo oznako »minister za vse«, vedno znova ponovi državljanom, recimo na twitterju, da je Francija po tujih investicijah, zlasti na področju raziskav in tehnološkega razvoja, najbolj privlačna družba v Evropi, in to četrto leto zapored.
V ponedeljek so v Versaillesu organizirali poslovno-gospodarski vrh Choose France, šesti od leta 2018, ki so se ga udeležili direktorji okoli 200 podjetij, med njimi tudi razvpiti multimilijarder Elon Musk. Izplen srečanja je dober, letos bo investicij za 13 milijard evrov (lani jih je bilo za 10,6 milijarde evrov), na novo bodo osnovali oziroma predvsem razširili skoraj 30 podjetij, v njih pa odprli več kot 8000 služb, in to po večini v srednje velikih mestih po državi.
Mantra
Ponovna industrializacija je nova mantra predsednika Macrona. Pred kratkim jo je označil za bitko vseh bitk. Niso se je komaj lotili, ampak poteka že nekaj let – začelo se je pod njegovim predhodnikom Françoisom Hollandom –, celo več, ponašajo se že z rezultati. V zadnjih letih je po nedavnem pisanju Le Monda več tovarn odprlo vrata, kot jih je zaprlo ... Za naložbe so po Emmanuelu Macronu kot
družba privlačni zato, ker so izpeljali nujne reforme in zagotavljajo stabilno poslovno okolje: kljub vojni v Ukrajini, inlaciji ter krizi, povezani s pokojninsko reformo in že prej z rumenimi jopiči, pa zato, ker je Francija za podjetja zanimiva sploh davčno.
V Dunkerquu na severu države, ki ga je pred desetletji močno zaznamovalo propadanje tovarn, bo tajvansko podjetje ProLogium Technology, na primer, investiralo 5 milijard evrov v tovarno baterij za električne avtomobile ... Še druge večje naložbe se obetajo sploh v energetiki in farmaciji.
Odnos do tovarn
Francija je v zadnjih desetletjih, ko je svet krojila globalizacija, lastno industrijo postavila na stran. Med letoma 1995 in 2015, denimo, je zaprlo vrata več kot polovico tovarn, zaradi tega je ugasnilo tudi tretjino delovnih mest v industriji. Brez kruha so ostale cele občine in doline, uničene so bile mnoge družine, znanje, ki se je kopičilo več generacij, je šlo v prazno. Za primerjavo:
danes v Franciji industrija prinese samo 12 odstotkov BDP in v njej dela 2,7 milijona ljudi, v Nemčiji pa je delež več kot petinski, zaposlenih v industriji je 7,5 milijona Nemcev.
O tem, zakaj so Francozi veliko bolj kot Nemci, Italijani in Švicarji zanemarili domačo industrijo, je brati v knjigi Nicolasa Dufourcqa La désindustrialisation de la France (1995–2015). Vzroki so večplastni, ne le politika, postopoma se je proti tovarnam v duhu globalizacije postavila vsa družba. Zdaj, ko je tretji svet vse dražji in je tudi Francozom pandemija dala lekcijo, je smer obratna: Francozi hočejo čim več izdelati doma, vsaj v Evropi. Poleg tega so novodobna mantra brezogljičnost, krožno gospodarstvo in ekološka odgovornost, je brati v predstavitvi knjige, katere avtor je predsednik francoske investicijske banke.
Kritiki macronizma
Toda kljub novi gospodarski doktrini je težava v tem, da Francija resda privlači številne investicije, z njimi pa ne prav veliko delovnih mest: tuji kapital ustvari skoraj dvakrat več delovnih mest v sosednjih Nemčiji in Veliki Britaniji. Kritiki macronizma prav tako opozarjajo, česar vlada ne priznava: dolgotrajno množično protestiranje, tudi nasilno in razbijaško, ni lepa slika francoske družbe, kakšnega tujega investitorja bi gotovo lahko odvrnilo.