Živi ogenj gledališča

Toda življenje v tujini je bilo dragoceno: na lastni koži sem spoznala, kako se počuti tujec iz države, ki jo imajo za manj vredno; videla, kaj vse mora sam narediti igralec za svoj obstoj na prostem kapitalističnem trgu; se naučila, kako preživeti v zanemarjenem študentskem domu z minimalnim denarjem, kako kljub vsemu najti pot za igranje, nastopanje, izobraževanje in nenazadnje, kako se napojiti ob občudovanju vseh lepot, ki jih Pariz, ta starodavna zibelka umetnosti, ponuja. Občudovati in se čuditi, kaj vse se godi v tem šarmantnem velemestu, polnem nasprotij, je bila zame dodatna šola življenja.

Najbolj me je pretresel prizor v podzemni železnici. Bilo je v času nočnega čiščenja metrojev, ko z velikimi cisternami škropijo tla in tako smeti odplaknejo v podzemeljske kanale. Peron je bil prazen, ljudje so hiteli ven, preplašeni pred curki vode. V zelo oddaljenem kotu, čisto ob temnem tunelu, v katerega ponikne metro, je na tleh, na kartonu spal brezdomec. Delavci so vpili, naj se pobere, ko se je ves začuden in prestrašen prebujal. Osupel nad tem, kar se je dogajalo, se je v paniki okorno spravljal pokonci in mukoma naredil šepajoč korak. Vpili so, vite, vite, hitreje, hitreje, poberi se! Hitel je, v polmraku grabil svoje umazane cule, videla sem, da je še trdneje poprijel za berglo in se hotel umakniti, ko ga je močen curek podrl v mlakužo. Karton in cule je pričela odnašati deroča voda. Skušal se je spraviti na vse štiri, ko ga je voda znova podrla. Ves premočen je kričal, se plazil po svinjski mlakuži in stegoval roke proti tunelu. Prepozno. V deroči rjavi vodi, polni

Bojana Košnik Čuk, strokovnjakinja za protokol in kulturo vedenja, je za Delo razložila, da pravila kulture vedenja in poslovnega protokola še bolj veljajo za tiste, ki so zavestno postavljeni na mesto javnih osebnosti. »Več ko imaš let, izobrazbe, pozicije, statusa, toliko bolj je pomembno, da spoštuješ pravila kulture vedenja in poslovnega protokola. Taki ljudje naj bi bili vzor, državljanom pa ne bi smelo biti vseeno, kako nas predstavljajo, tako v politiki kot v podjetju.« Čeprav smo danes postali neobčutljivi za to, kaj vse se v medijih zapiše, se po mnenju sogovornice »umazano perilo ne bi smelo prati na očeh javnosti. Razumljivo je, da se tudi med ljudmi, ki predstavljajo avtoriteto, zgodi kaj neprijetnega. A to je treba znati rešiti na človeški odpadkov, je že izginjala njegova umetna noga. Belkasta plastika se je svetila in neslo jo je daleč v temo tunela.

O odru in obredu

Gledališče je zame sveti prostor, vsaka predstava pa svojstven obred. Verjamem v duhovni svet, ne kot nekaj ločenega od tega sveta, marveč kot skrivnost, ki jo ob posebnih trenutkih občutim kot najglobljo in najvišjo resnico. To višje se mi v življenju kaže kot sprejemanje darov in danosti ter me skozi občutenje transcendence, ki me blago vodi, podpira, varuje.

Darove, ki so mi bili dani, hvaležno sprejemam in čutim, da je moja dolžnost, da jih razvijam; kar se danosti tiče, sprejemam tudi temne plati življenja, pojmujem jih kot stopnice k uvidu, zorenju. Brez darov in brez usodne danosti, da spoznam tudi minljivost, moje življenje v umetnosti ne bi imelo pravega zvena.

Oder pojmujem tudi kot prostor svobode, kjer pravila postavlja domišljija, in kot prostor etike, kjer so meje začrtane, saj je gledališče skupinsko delo in je medsebojno spoštovanje zakon. Skupno oplajanje pa srž našega ustvarjanja. Igralcu način.« Če gre tako daleč, da se pojavi nasilje, naj bo nad žensko ali moškim, če kdo naredi kaj takega in je to dokazljivo, »pa taki ljudje nimajo kaj iskati v javnem prostoru«, je poudarila.

Enako je z zgodbami o zlorabi alkohola, drog, kazenskih prekrških. Ljudje na položaju morajo biti vzor drugim državljanom. »Naša družba bi morala pokazati na tiste, ki so zagrešili kaj, kar za nas ni sprejemljivo. Zelo smo neodločni, veliko stvari pometemo pod preprogo. Vsakdo bi moral za svoja dejanja odgovarjati. Nedopustno je, da politik vozi pijan, da sprejema darila, ki so nad dovoljeno vrednostjo, in še bi lahko naštevala.« Poudarila je še, da v tujini v zdravstvu in odvetništvu že ob marsikateri napaki izgubijo licenco. Pri nas so razrešilni postopki izredno redki. »Trideset let državnosti je očitno še premalo za zrelost,« je sklenila. morajo biti domače vse človeške lastnosti, tudi sence in svetloba, brez moralnih obsodb lika, ki ga igra. Brez sodb želim tudi ohranjati pogled nase in na slehernega človeka. Z občutkom za odprto sprejemanje in radostno dajanje želim živeti tudi izven odra.

Oder me zavezuje k iskrenosti in obljubi, da sledim svoji domišljiji. Gledališčniki postavljamo gledalcu na ogled vse človeške lastnosti. Kako jih bo videl in sprejel gledalec, pa je njegov osebni pogled in ravno ta je najbolj dragocen. Nikoli sicer ne morem vedeti, kakšno je v resnici gledalčevo stališče, ne vem, kakšna je njegova osebna zgodba, čutim pa energijo, ki prehaja iz dvorane na oder. Ta me lahko dvige ali potlači. V vsakem primeru pa moram jaz držati vajeti v rokah, ne publika.

Samo ponižno hvaležna sem lahko, če mi je kdaj ali mi bo še kdaj uspelo ujeti tisto srebrnkasto srhljivost v tragičnih vlogah; če se mi bo kdaj uspelo približati tistemu neulovljivemu, ki je zmes skrivnosti in očarljivosti, ki veje iz močnih umetniških del.

Sreča je, če se v gledališču kdaj posreči, da se tako gledalec kot igralec istočasno ujameta v stiku dveh duš in skupno občutita tisto višje, ki njun stik osmišlja in sploh omogoča.

Ko so me pred leti vprašali, kam se obrača slovensko gledališče, sem rekla, da se vse vrti v nekakšnih krogih, vse se ponavlja in vrača, odmika od igralca k dominantnejšemu režiserju, od spektakla k intimi, od prevladujoče podobe k besedi, od klasičnega dramskega besedila k postdramskim formam, do fragmenta, dokumenta, performansa, informansa, tudi streama, ki seveda živ teater ni, pa spet nazaj v krogotoku k izvoru, igralcu in tako dalje …

Človek opazi to vrtenje, ko dolgo spremlja gledališče, ki je vedno odsev časa in tudi kakšnih trenutnih modnih trendov, ki se pojavijo npr. v Nemčiji ali v kakšni drugi navdihujoči gledališki Meki.