Risarska virtuoznost spodnjedeželnih umetnikov Princ Albert je kupoval celotne graične zbirke in je okoli leta 1800 imel v lasti približno 3500 mojstrskih risb.
V Albertini so na ogled vrhunski risarski eksponati evropskih mojstrov iz 16. stoletja
V evropski zgodovini je 17. stoletje veljalo za zlato dobo Nizozemske, ki je tedaj doživljala gospodarski in kulturni vzpon. Že pred tem, v 16. stoletju, je na območju »Spodnjih dežel« ( Niederen Landen, približno današnja Belgija, Luksemburg in Nizozemska) cvetela umetnost, predvsem risba. Devetdeset odličnih eksponatov iz tistega časa je trenutno na ogled v dunajski Albertini na razstavi Bruegel in njegov čas (do 24. maja).
V 16. stoletju, času med srednjim vekom in barokom, obdobju nastanka in širjenja protestantizma v Evropi, so umetniki Spodnjih dežel zrcalili resničnost in svoj imaginarni svet. Risali so ga na popolnoma nov način. V prvem desetletju 16. stoletja je genialni Hieronymus Bosch (ok. 1450–1516) naredil znamenito risbo Drevesni mož, ki je na ogled na dunajski razstavi, saj je v lasti Albertine. Ta ima bogato zbirko odličnih graičnih del iz tega dela Evrope, ki so mu daljše obdobje vladali Habsburžani, deloma španska, deloma avstrijska dinastična veja. Ustanovitelj graične zbirke Albertine princ Albert Saško-Teški in njegova žena Marie Christine, ena od številnih hčera Marije Terezije, sta bila od leta 1780 guvernerja Avstrijske Nizozemske s sedežem v Bruslju. Gre za območje, ki je vključevalo današnjo Belgijo in Luksemburg. Princ Albert je kupoval celotne graične zbirke in je okoli leta 1800 imel v lasti približno 3500 mojstrskih risb.
Med njimi je veliko del Pietra Bruegla starejšega (ok. 1526 ali 1527–1569), slovitega likovnega umetnika, čigar največ oljnih slik hrani Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju. Bruegel starejši je zapustil tudi tematsko raznolik graični opus. Risal je vaške sejme, prizore iz ruralnega in urbanega življenja, grozljive fantastične prizore, pa tudi družbenokritične moralne satire. Zasmehoval je človeške slabosti in grehe. Marsikaj smešnega je skril v majhne podrobnosti svojih risb. Direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder pravi, da so bolj opazne, če jih obiskovalec razstave od blizu ujame s kamero mobilnega telefona in jih poveča. Eden od vrhuncev aktualne razstave je gotovo Brueglova risba Lenoba.
Antwerpen, metropola papirja
Po srednjem veku, v katerem sta prevladovala religiozna ikonograija in portret, je novi vek v umetnost prinesel veliko novih tem. Pred tem je sledil vzpon premožnega meščanstva, ki je poleg plemstva in duhovščine postalo tretji najpomembnejši segment povpraševanja po umetninah. Nove tehnike tiskane graike so omogočale kakovostne reprodukcije originalnih risb. Poleg lesorezov so se uveljavljali bakrorezi in jedkanice. Založbe, kot sta Cockova in Plantijnsova v Antwerpnu, so bile v 16. stoletju pomemben naslov umetniške (re)produkcije.
Antwerpen je bil takrat »prestolnica papirja«. Rimsko-nemški cesar Maksimilijan I., jezen zaradi upora prebivalcev mesta Brugge proti njegovi oblasti, je okoli leta 1500 prepovedal trgovcem poslovanje v tem mestu. Ukazal je preselitev mednarodne trgovine v Antwerpen, ki se je hitro spremenil v središče uporabne, kmalu tudi likovne umetnosti. Risbe na papirju, grundirane z barvnimi pigmenti, so ena od posebnosti antwerpenskih umetnikov tistega časa. Ohranjeni dokumenti kažejo, da se je število umetnikov v Antwerpnu od prvega do drugega desetletja 16.
stoletja povečalo skoraj za polovico. Tam je med drugim devet mesecev živel Albrecht Dürer.
Širina pokrajin in intima naselij
Razstavljenih je tudi nekaj risb Maartena van Heemskercka (1498– 1574), ki je bival tudi v Rimu. Poleg natančnih arhitekturnih študij je risal zgodovinske, mitološke in svetopisemske prizore, ki so v njegovem času bili aktualni v razpravah o veri. Drugi umetniki tistega časa so z risbami dokumentirali aktualne dogodke, praznike, vodilne osebnosti ... Od sredine 16. stoletja se je pri risbah uveljavila krajina, tako široke panorame kot intimne upodobitve vasi in mestnih vedut. Tudi po teh temah je umetnost Spodnjih dežel zaslovela po Evropi.
Konec 16. stoletja so bila v ospredju tako imenovana dela s peresom ( penwercken), še ena umetniška niša v tem delu Evrope. Mojstri so risali vzporedne in križajoče se črte ter tako posnemali bakrorez. Ti umetniki so pogosto za podlago uporabili pergament, na katerem niso možna popravila, kar pomeni, da so morali virtuozno obvladati risanje s peresom. Na razstavi vidimo odlična tovrstna dela Hendricka Goltziusa (1558–1617), njegovega pastorka in učenca Jacoba Mathama (1571– 1631), pa tudi Jacquesa de Gheyna III. (1596–1641).
Vojna ni vzrok za prekinitev umetniškega sodelovanja
Politični pretresi in oboroženi spopadi v 16. in 17. stoletju so vplivali tudi na umetnost tega dela Evrope, ki je bil takrat pod špansko oblastjo. Princ Viljem I. Oranski, nekdanji guverner tega območja v času španskega kralja Filipa II., je prestopil v kalvinizem in postal vodja upora proti španski oblasti. Vojna za neodvisnost protestantskih delov Spodnjih dežel je trajala skupno 80 let, od leta 1568 do 1648. Zaradi spopadov ter gospodarske recesije v Antwerpnu in drugod se je mnogo umetnikov preselilo.
Čeprav se je po vestfalskem miru leta 1648, ki je končal nizozemsko vojno za neodvisnost (1568–1648) in tridesetletno vojno (1618–1648), protestantska Nizozemska dokončno ločila od katoliškega območja današnje Belgije, umetniško sodelovanje in prepletanje vezi
med temi ozemlji ni bilo prekinjeno. Mimogrede: Beneluks, politična in gospodarska zveza Belgije,
Nizozemske in Luksemburga, je bil predhodnik Evropske skupnosti, torej starejši od EU. Carinski sporazum, s katerim se je začel Beneluks, je bil podpisan leta 1944 in ratiiciran leta 1947.