Funduk: Iustitia-dulcis oblizuje svoje tri s sladkorjem prekrite vnukinje, speljane na kriva pota
SobaZaGosteMaribor, galerija Obrat/ kuratorja Lucija Smodiš in Simon Žlahtič/
Sinestezija je nevrološko mešanje čutov, ki pri človeku povzroči psihološko doživljanje predstav nekega čutnega območja z zaznavami drugih čutnih območij. Pojavijo se soobčutja, kot so barvno videnje števil, zvokov in črk ter okušanje otipljivih občutkov. Zaradi speciičnega vizualnega elementa sinestezije ni presenetljivo, da so jo naknadno pripisali umetnikom, kot sta Vincent van Gogh in Vasilij Kandinski, ki sta sama omenjala zvočne elemente barve in oblike, in da nekateri sodobni umetniki zavestno upodabljajo svoje sinestetične občutke. Beseda sinestezija je našla pot v številne umetniške terminologije in služi tudi za metaforično opisovanje doživetega, s tem pa zavzema mesto umetniškega sredstva.
Razširjeno pojmovanje pojava sinestezije, prisotno tudi v konceptualnih zasnovah umetniških del, uspešno služi tudi smernicam sodobne konceptualne umetnosti, ki v osnovi sloni na povezovanju nepričakovanih in navidezno nasprotnih elementov. Kolektiv Funduk je umetniška skupina, ki jo sestavljajo Başak Tuna, Maximilian Lehner in Mateo Locci; ti v svojih delih prepletajo situacijsko zaznavnost s participativnimi strategijami ter ustvarjajo politično angažirano umetnost, ki na nepričakovan in neobremenjen način obravnava družbene problematike. Razstava večmedijske instalacije v galeriji Obrat, izbrana prek mednarodnega javnega poziva SobeZaGosteMaribor, v naslovu poimenuje na novo ustvarjeno božanstvo Iustitia-dulcis. Boginja, ki v prevodu iz latinščine nosi ime Sladka pravičnost, zajema vse okuse in s tem omogoča okušanje radikalnih razlik. Z razstavo umetniki merijo na ustvarjanje prostora, v katerem se prepletajo jeziki in kjer svoboda govora postane jezikovna svoboda. Primerno zasnovi se poigravajo z večpomenskostjo besede jezik in jezike deinirajo kot gostitelje okušanja, dotikanja in govora.
Razstava je postavljena v manjšem prostoru in sestoji iz petih medsebojno povezanih sklopov del. Na treh tabličnih računalnikih se predvajajo montaže posnetkov policijskega nasilja, lizanja podplatov čevljev, psov, ki oblizujejo lastnike, prizorov iz sodnih dvoran … Vse tri montaže se hkrati spremenijo v podobo z zaslona igralnih avtomatov, na kateri se menjavajo podobe sodnika, policaja z mečem, Pravičnosti in stebra. Videoinstalacija je ključni del razstave in napovednik vseh elementov, ki jih vidimo v nadaljevanju. Umetniki tematizirajo dekonstrukcijo klasične podobe boginje pravičnosti in jo sopostavljajo z vprašanjem stika med užitkom in politiko ter okušanjem besed, česar pa ni mogoče razbrati brez spremnega besedila. Glavni poudarek razstave so trije stebri, izdelani iz sladkorja, ki predstavljajo zakonodajno, sodno in izvršilno vejo oblasti, obiskovalci pa so vabljeni, da jih obliznejo in okusijo. Povabilo k lizanju stebra, dejanju, ki bi prikazovalo svobodo jezika in izbiro najljubše veje oblasti, je zasenčeno s preprosto skrbjo za obiskovalčevo higieno, kar znova osvetli vprašanje odtujenosti od sočloveka in simbolne zavrtosti pri deljenju svojih prepričanj. S tem razstava dokaže svojo tezo, toda onemogoči širšo participativnost. Ob prihodu ali izhodu so obiskovalcem ponujeni bonboni s citati iz besedil o sladkorju, sanjah, seksualnosti in govoru, kar omogoči aktivacijo v konceptu poudarjenega organa jezika, aludira pa tudi na neizogibnost participacije v sistemu.
Iustitia-dulcis je v razstavnem prostoru materializirana v obliki izložbene lutke z odtrgano roko, ki v svoji predelani arhetipski verziji, zaslepljena z obvezo folije prek oči, strmi v počeno ogledalo. Preostali elementi, nakazani na tabličnem računalniku, se pojavijo kot staromodna tehtnica ob vrečki sladkorja, lonec zažganega sladkorja, meč represivnega organa iz srebrne folije, manjkajoča roka pravičnosti ter več manjših elementov, kot so koluti sladkorja, počena ogledala in madeži stopljenega sladkorja. Celota uspešno prikazuje krhkost, zastarelost in razdrobljenost sodnega sistema v kombinaciji s človeškim prioritiziranjem primarnih impulzov, ki usmerjajo naše dojemanje družbe in diktirajo odzive nanjo – poglobljenost in aktivnost ali ravnodušnost in oddaljenost.
Razstava na prvi pogled deluje kot skupek naključnih elementov na tleh galerije in dobi smisel šele s pozorno analizo zapisanega koncepta, kar daje vtis površne dodelanosti umetniških del in ne komunicira zastavljene ideje. Izrazita preprostost postavitve je v močnem nasprotju z detajliranim in politično usmerjenim konceptom. Enigmatičnost vizualnega dela razstave ji daje element presenečenja in doda h kakovosti zaradi izogiba klišejskosti realizacije, a odvzame jasni sporočilnosti in udarnosti, ki jo zahteva izbrana tematika. Pomanjkljivosti razstave bi lahko razumeli kot de Saussurjevo neujemanje med znakom, označevalcem iz sporočenim, saj bi izvedba sicer dobro premišljenega in izvirnega koncepta lahko bila kakovostnejša. Zaradi izrazite ironične note in izpostavljanja apatičnosti družbe razstava v tovrstni preprosti izvedbi meji na intelektualno pretencioznost, ki lahko odvrne obiskovalca.