Gledališče Tony Kushner: Angeli v Ameriki režija Ivica Buljan Mini teater, Ljubljana ��� ��
Peturni Angeli v Ameriki Ivice Buljana v Mini teatru zajemajo oba dela tega kanonskega ameriškega dramskega besedila:
Tisočletje se bliža in Perestrojka.
Gre za prvo slovensko uprizoritev in prvi celostni prevod dela, ki ga je za uprizoritev pripravil Miha Avanzo. Igralci Robert Waltl, Timon Šturbej, Saša Pavlin Stošić, Domen Valič, Nejc Cijan Garlati, Nina Violić, Petja Labović in Barbara Vidovič na odru gledališča in (za kratek čas) na Križevniški ulici stopijo v čevlje dramskih oseb, ki so bile v okvirih zapletenega človeškega stanja in družbenopolitičnega konteksta osemdesetih let prejšnjega stoletja ene od najbolj intrigantnih v ameriški dramatiki. Te osebe so, kljub navideznemu shematskemu podtonu svojih notranjih konliktov, kompleksne, psihološko naporne, predvsem pa v svoj zgodovinski momentum neposredno vpete stvaritve, zato ne preseneča, da igralske interpretacije redkokdaj odstopijo od realističnega, na trenutke skoraj naturalističnega sloga. Nastopajoči s tem ne utelešajo le individualnih lastnosti svojih likov, temveč tudi duha dobe, saj s svojimi včasih subtilnimi, drugič eksplicitnimi gestami, intonacijami in manirami izražajo prevladujoče ideologije, družbena pričakovanja in kulturne deviacije. Zaradi tega tudi kostumograija Ane Savić Gecan (z asistentko Ano Janc) in maska ter frizure Mirele Brkić in Nine Gudeljević sledijo svoji časovno-prostorski determinanti ter od nje skorajda ne odstopajo, s tem pa se uspešno vpnejo v celostni režijski koncept. Igralska zasedba se tako neposredno nanaša na čas dramskega besedila in v njegovi mreži prepričljivo ustvari osebe, ki doživljajo vrhunce predvsem v moči kolektivne igre, skozi katero se izrišejo številni močni, a še vedno intimni trenutki uprizoritve, med katerimi najbolj blestijo tisti, ki se zgodijo v dvojicah. Prostorska postavitev Aleksandra Denića preigrava hkratnost številnih lokacij dramskega besedila in te na sorazmerno majhnem odru združi z različnimi scenskimi elementi, ki že sami po sebi sporočajo znak prostora, ki ga predstavljajo (hladilnik, bolniška postelja ...). Kakofonija prostorskih znakov nato najde harmonijo prek lučnega oblikovanja Sonde 13 in Toni Soprani Meneglejte, ki s premetenim preigravanjem intenzivnosti osvetlitve po eni strani označuje fokus, po drugi pa preostankov odra ne zatemni v popolnosti in s tem ohrani občutek hkratnosti. To je dodatno potencirano z režijo igralskih premikov, ki so tudi v poltemi utemeljeni in usmerjeni v dopolnjevanje izpostavljenih akcij. Čeprav oder zato nikoli ni zares prazen, tudi nikoli ne deluje prenasičen. Igralci konstruktivno zasedajo prostor, mizanscena pa utemeljuje vsak košček odra, tudi ko se uprizoritev za kratek čas preseli na ulico in jo spremeni v pokopališče. Režijsko-scenografsko sodelovanje ustvari dinamično okolje, kuliso za pripoved, ki ohranja namenskost in namernost. Čeprav je uprizoritev kot taka trdna in vsebuje nekaj dobrih režijskih rešitev, obtiči v problemu vsebinske neinterpretacije predloge. Zdi se, da gre uprizoritev zgolj skozi besedilo, ne da bi ga pri tem (re)kontekstualizirala ali na kakorkoli obravnavala. Čeprav vsak uprizoritveni element tako ali drugače lovi duha časa, o katerem piše Kushner, in so večino časa izrazito posrečeni, se celotna uprizoritev ujame v nalaganje dobesednosti na dobesednost. V dramaturgiji (Diana Koloini) in režijskem konceptu uprizoritev ostane preveč zvesta površinski plasti izvirnika, da bi skozi svoje udejstvovanje lahko posegla po njegovih globinah. Vsekakor so teme, ki jih Angeli odpirajo, same po sebi relevantne tudi za današnji čas in naš prostor, a ker tudi na odru ostanejo vpete v neki tuji prostor (ZDA), ne prodrejo skozi tančico historizma, tako pa ne odkrijejo temeljnih elementov besedila, ki obstajajo onkraj zgodovinskih in geografskih meja. Tako se zdi, da se uprizoritev spopada z iskanjem ravnovesja med univerzalnimi temami in speciičnim ameriškim kontekstom, v katerega je besedilo trdno vpeto. Čeprav posamezni elementi ujamejo bistvo obravnavanih vprašanj, se ne povežejo v poglobljeno pozicijo človekovega položaja, ki ga obravnava besedilo, in ostaja omejena na površinske plasti pripovedi.
Nujno je, da se Kushnerjeve teme ohranjajo tudi na sodobnih odrih, in še bolj nujno, da na odrih gledamo protagoniste, ki niso nujno le cis hetero belopolti, a če mora biti ta pozicija vedno nujno tudi politična, naj potemtakem raje kot po zgodovini udari po sedanjosti. Uprizoritvi, ki kot dramska postavitev besedila koherentno stoji, umanjka transformativen pristop, ki bi gledalcu morda prisolil enako klofuto, kot jo je izvirnik v svojem času.