Andrej Ferlinc

Zaskrbljenost, da bi izločitev več ustavnih sodnikov lahko povzročila blokado odločanja in s tem krizo ustavnega sojenja, je vsekakor upravičena (Matevž Krivic v Sobotni prilogi časopisa Delo z dne 15. aprila 2023). Že izločitev posameznega sodnika iz odločanja na ustavnem sodišču nima pomena le zaradi odločanja o noveli zakona o RTV Slovenija. S to novelo naj bi zakonodajalec končno konstituiranje sveta in posledično drugih novih organov RTV uredil tako, da bi iz njih kar najbolj izključi politični vpliv vsakokratne oblasti. Izločevanje sodnikov bi lahko vplivalo tudi na bodoče obravnavanje pomembnih zadev. Niti zamisliti si ni mogoče, kaj bi bilo, če bi se zgodilo, da bi – upamo, da le hipotetično – bili izločeni vsi sodniki ustavnega sodišča. Pritrditi je treba stališčem, da je pravzaprav treba proučiti tudi družbene okoliščine, ki so vplivale na do sedaj še nikoli uporabljene kar štiri predloge za izločitev ustavnih sodnikov. Nikakor ne morejo prepričati razlogi, da je v javnosti že zdaj bolj ali manj dobro znano, kako bodo ravnali tako imenovani »levi« in kako »desni« sodniki. Zato ni nepomembno, ali je kateri izmed ustavnih sodnikov že pred odločanjem javno izrazil svoje lastno stališče o utemeljenosti takšne ali drugačne pravne rešitve, saj takšno ravnanje ogroža že videz nepristranskosti.

Tudi če kdo oznako o »levih« in »desnih« sodnikih zapiše v narekovajih, je takšna delitev nedopustna – celo v primeru, če bi resnično bila izraz realnih razmer. Prav okoliščina, da se že vnaprej ve, kako bo posamezni sodnik odločil, in če (v precejšnjem številu preteklih zadev) širša javnost ugotovi, da je sodnik tudi zares odločal točno tako, kakor je bilo pričakovano, lahko v največji meri ogrozi ugled ustavnega sodišča. Hujši je bil le še primer nesoglašanja ustavnega sodnika s pravnomočno odločitvijo lastnega sodišča, ki je zahtevalo, da državni zbor odpravi neustavnost o enakopravnosti in enakem obravnavanju (14. člen Ustave RS) istospolnih parov s pari različnega spola pri porokah in posvojitvah. Sodišče namreč ni dopustilo zakonodajnega referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost, saj so odločitve ustavnega sodišča o teh vprašanjih postale dokončne in pravno zavezujoče. Zato bi še posebej za sodnike ustavnega sodišča moralo veljati ustavno načelo, da je odločbe sodišč treba spoštovati tudi tedaj, kadar kdo z njimi ne soglaša. Gre za enega temeljnih postulatov pravne države, ki je bistvo ustavne demokracije. Takšno stališče je pomembno zlasti za odločbe ustavnega sodišča v zvezi z zapisom v ustavi, da nobene pravice ali temeljne svoboščine ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava RS ne priznava (peti odstavek 15. člena) ali da jo priznava v manjši meri (kar je nasprotno eden izmed

V oddaji TV Slovenija Intervju 2. aprila letos sta novinarka Vida Petrovčič in njena gostja publicistka Alenka Puhar predstavili knjigo o dopisovanju med prof. dr. Borisom Furlanom in njegovo hčerjo Stašo Furlan Seaton. Gre za zelo tragično zgodbo velikega slovenskega intelektualca, pravnega ilozofa, svetovljana in antifašista, mojega deda, ki se v povojnem partijskem režimu ni bil pripravljen odreči pravici do komuniciranja s tujino, zaradi česar je bil leta 1947 v Nagodetovem procesu obsojen na smrt.

Zgodba je pretresljiva in veliko pove o takratni brutalni politični mentaliteti.

Prav zato ne potrebuje nobenih dodatkov, še posebno ne takšnih, kakršne sta si v pogovoru privoščili sogovornici. Brez vsakega zadržka sta na sramotilni steber postavili sina Borisa Furlana in mojega očeta Aljošo Furlana. Vida Petrovčič se v oddaji zgraža nad dejstvom, da je bil prisiljen, skupaj s svojim bratom, ovajati svojega očeta, Alenka Puhar pa ji pritrjuje. Pri tem nobena od njiju ne pozna dejstev. Aljoša Furlan se je kot enaindvajsetletni fant namreč septembra 1947 vrnil v Slovenijo, mesec dni po izreku smrtne obsodbe proti Borisu Furlanu. Med procesom in pred njim je bil v tujini, kjer se je šest let šolal in preživljal sam. Tudi izično je torej nemogoče, da bi bil ovaduh svojega očeta. Naj dodam, da so dokumenti o Aljoši Furlanu ustavnih sodnikov poskušal dokazovati v ločenem mnenju).

Vztrajno zavzemanje za upoštevanje nazorskega merila pri izboru ustavnih sodnikov je škodljivo že na deklarativni ravni, kaj šele v realnem življenju. Ne podpira ga niti nemška pravna ureditev, na katero se pogosto sklicuje tudi Matevž Krivic, češ da bi lahko bila zgled slovenskim odločevalcem. Sama po sebi ta pravna ureditev nikakor ne zagotavlja tako imenovanih »uravnoteženih odločitev«. Sestava dveh senatov, v katera se za vsak senat po paragrafu 2 zakona o zveznem ustavnem sodišču (BVerfGG) v Nemčiji voli osem sodnikov, ki zaradi »ravnovesja« 4 : 4 lahko povzročijo zastoj pri odločanju, sama po sebi ne pomeni, da so politična (pa čeprav morda uravnotežena) merila prevladala nad strokovnimi. Ne le zato, ker je odločilna prepričljivost argumentacije, zaradi katere na nemškem zveznem ustavnem sodišču lažje dosežejo potrebno večino 5 : 3. Tehtnost in utemeljenost argumentacije naj bi na nemškem ustavnem sodišču v posebej pomembnih primerih zagotavljala tudi potrebna kvaliicirana dvetretjinska večina (to je šest sodnikov od osmih), ki jo dopolnjuje še zakonska zahteva, da mora vsak izmed obeh senatov imeti tri sodnike, ki so pred tem vsaj tri leta službovali na enem od zveznih vrhovnih sodišč. Zahteva ni primerljiva s slovensko realnostjo, kjer eden izmed ustavnih sodnikov še nikoli ni imel praktičnega stika z delom na kateremkoli sodišču. Sicer pa tudi v nemški strokovni in drugi javnosti niso naklonjeni političnim vplivom na njihovo ustavno sodišče in ne govorijo o kakšni uravnoteženosti glede na nazorsko sestavo ustavnega sodišča, čeprav se hkrati prizadevajo za soglasje med posameznimi političnimi strankami. Opisujejo, da je v samem ustavnem sodišču prišlo do takojšnjega upora, če se je razvila strankarska politična in ne pravna razprava. Sascha Kneip je zapisal, da »verjame, da je kakovost kandidatov za ustavne sodnike poglavitno merilo, ker politikom in političnim strankam ni v interesu na ustavno sodišče pripeljati slabo usposobljenih kandidatov«. Zavedajo se, da bi to lahko škodovalo prav njim. Podobno je Dieter Grimm dejal, da je bil »vedno navdušen nad tem, v kolikšni meri znanje o pravnem reševanju pomaga pri razhajanjih ideološke narave.« Odprta razprava na nemškem zveznem ustavnem sodišču naj bi po njegovi oceni vselej omogočala, da prevladajo pravni in ne politični argumenti.

Za takšno razpravo se je vseskozi iskreno zavzemal tudi Matevž Krivic. Toda če je pri tem kar privolil v delitve dostopni in bi jih avtorica knjige Alenka Puhar lahko pridobila, če bi se pozanimala. Tako bi se izognila tudi več drugim napakam o družinskih članih Borisa Furlana, ki jih je objavila v knjigi. Ob tem se človek vpraša, zakaj. Čemu ta tako suvereno izrečena neresnica? Čemu blato na nedolžnega človeka, ki je bil pri vseh, ki so ga poznali, visoko spoštovan in ki se ne more braniti, saj je umrl že pri 36 letih?

Novinarka in publicistka navajata, da sem nasprotovala objavi knjige. Alenka Puhar mi pripiše celo jezo, ker je knjiga izšla, in nasprotovanje možnosti, da bi izšlo še nadaljevanje knjige. Ne drži! Z nikomer nisem govorila o knjigi pred njenim izidom, o njeni pripravi sploh nisem bila seznanjena in ji nisem niti mogla nasprotovati. V resnici sem objave knjige vesela, ker so v pismih med drugim objavljeni tudi drobci o življenju moje družine, ki bi sicer šli v pozabo. In spet se človek vpraša, čemu. Morda je odgovor v dejstvu, da novinarka povsem po nepotrebnem omenja Milana Kučana, pri katerem sem delala kot svetovalka. Gre torej verjetno prej za Milana Kučana kot zame. Poskušata sogovornici njegovemu krogu podtakniti željo prikrivati resnico o preteklosti? In pri tem uporabita čiste izmišljotine!?

Po oddaji sem urednici informativnega programa TV Slovenija Jadranki Rebernik poslala zahtevek za objavo popravka. A je bil trikrat zavrnjen. Prvič, ker ni imel elektronskega podpisa, drugič, ker se sodnikov na »leve« in »desne«, ki bi tudi pri vprašanjih o družini, splavu, veri in zasebnem gospodarstvu lahko po njegovem mnenju odločali različno (klub sodobni demokratični Ustavi RS kot enotnem pravnem okviru), potem je prav to položaj, v katerem opisana ina razprava o pravni argumentaciji niti ni potrebna. Je le izguba časa in zadostovalo bi že glasovanje. Če se išče le eni ali drugi politični opciji naklonjene sodnike in njihovo »uravnoteženost«, potem taki sodniki ne morejo biti »vrhunski pravni strokovnjaki«. Ostaja le resignirana ugotovitev, da politika išče predvsem sebi naklonjene. Toda velja obratno sorazmerje: čim več je politične uravnoteženosti na podlagi izrazite politične in nazorske opredeljenosti, tem manj je že po naravi stvari na ustavnem sodišču lahko pravne »vrhunskosti«.

Pri izbiri ustavnih sodnikov, državnih tožilcev in sodnikov na rednih sodiščih si je treba prizadevati za približevanje najvišjim strokovnim merilom, čeprav to (v realnosti vsaj deloma) izključuje politiki naklonjen izbor. Ko pa so že izbrani po pravilnem in zakonitem postopku, je država namesto politične lojalnosti posamezni politični stranki upravičena od njih zahtevati samodisciplino, da pri odločanju uporabljajo izključno instrumente pravne države. Na nižjih sodiščih in državnih tožilstvih k izognitvi političnim moje uradno ime na elektronskem podpisu Andreja Furlan Šinkovec ni skladalo z neuradnim imenom, s katerim sem bila navedena v oddaji TVS in pod katerim sem v javnosti bolj poznana, in tretjič zaradi domnevne neskladnosti zahtevka z zakonskimi določili. Ali bo četrti poskus za objavo popravka uspešen, bomo še videli.

Ob zavrnitvi sem bila nemalo začudena. Uredništvo je našlo cel niz pravnih argumentov, zakaj popravka ni dolžno objaviti. Neresnica in moralna senca, ki je padla na mojega očeta, pa tudi name, uredništva ni zmotila in je bilo pripravljeno z zavrnitvijo objave pri neresnici celo vztrajati. Pričakovala bi povsem drugačen odziv, in sicer, da uredništvo sámo poišče pot, kako popraviti novinarski in uredniški zdrs. Gre vendarle za neke temeljne novinarske in človeške standarde.

Potem pa poslušam v Utripu z dne 13. maja 2023 Jožeta Možino, ki s takšno uredniško držo Televizijo Slovenija označi za »sadež spoznanja«, katerega obstoj je ogrožen, gledalci in poslušalci RTV Slovenija pa da bodo z uveljavitvijo novega zakona o RTV prikrajšani za oddaje, v katerih lahko slišijo tudi »drugačne poglede«. Gre pri trditvah Alenke Puhar in Vide Petrovčič res za drugačen pogled? Ne. Gre za kleveto, ki jo Jože Možina, sicer urednik oddaje Intervju, očitno razume kot »pluralnost in večjo informiranost«, odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik pa mu pritrjuje. kriterijem pripomore dejstvo, da pri stopanju mladih državnih tožilcev in sodnikov v pravosodni sistem še ni znana njihova nazorska opredeljenost in jih o tem nihče tudi ne sprašuje. Toliko bolj je lahko nevarna past preizkusna doba pred podelitvijo trajnega mandata, saj je povsem nedopustno na politično opredelitev sklepati iz posameznih sodb na začetku sodnikove ali tožilčeve kariere. Če na primer zaradi kaznivega dejanja korupcije državni tožilec preganja kakega storilca, ki je pripadnik določene politične opcije, je nedopustno, da zato ne bi bil imenovan ali da ne bi napredoval. Te nevarnosti je treba upoštevati v zvezi z ustavnim sodiščem, saj gre (po dr. Iztoku Simonitiju) za načrtno napako, če naj za vrh pravosodja velja nazorsko merilo, za pravosodje pod njim (več sto sodnikov in državnih tožilcev) pa profesionalno. Ustavno sporno pa je tudi ugotavljanje nazorske opredeljenosti ali celo verske in politične pripadnosti posameznega funkcionarja v pravosodju, saj gre za intimni del osebnosti vsakega človeka, predvsem pa njegovo ustavno pravico, ki mu sama po sebi ne sme škodovati. Še najmanj pa bi lahko politično prepričanje na objektiven način ugotavljal kakšen »pristojni« organ, ne da bi padel v past, ki bi utemeljevala očitek, da gre za ravnanja in metode, kakršne so bile značilne za bivši politični sistem – torej kontinuiteto,

Kdor ne obžaluje zla, ga je sposoben ponavljati, pravi Možina v Utripu. Sama bi mu postregla z mislijo, da je novinar oziroma urednik, ki ne obžaluje laži, laž sposoben ponavljati. Gledalci TV Slovenija pa si zagotovo zaslužimo pluralnost v resnici, ne v laži. Špela Furlan, Ljubljana

Prav zaradi domneve in prizadevanj, da so za ustavne sodnike izbrani vrhunski pravni strokovnjaki, jim država mora zaupati, da vestno in pošteno opravljajo svoje delo po strokovnih merilih, ne pa odvisno od tistega dela politike, ki je za izbiro posameznega sodnika prispevala svoje glasove.

Mnenje DPS ob obravnavi zadnjih dogodkov medvrstniškega nasilja v medijih in poudarjanju represivnih ukrepov za zamejitev tega nasilja.

Zadnje tedne beremo, poslušamo in gledamo poenostavljene in večkrat senzacionalistične medijske prispevke o nasilju med mladimi. V Društvu psihologov Slovenije (DPS) nasprotujemo širjenju posnetkov nasilja, kazanju s prstom na ključnega »krivca« za domnevno vse več nasilja. Dejavniki medvrstniškega nasilja so raznovrstni. Poenostavljene razlage, zakaj se je zgodilo, špekulativno in senzacionalistično poročanje o nasilnih dejanjih in prikazovanje posnetkov izvajanja nasilja so lahko škodljivi, saj to zviša verjetnost normaliziranja reševanja nesporazumov ali pridobivanja vrstniške pozornosti z nasiljem in posnemanja nasilnih vedenj. Takšno medijsko poročanje nikogar ne opolnomoči za preprečevanje nasilja. Nasprotno, sproža predvsem nemoč, strah in dvom o strokovnem preventivnem delovanju. pa čeprav z drugačnim političnim predznakom. Idealiziranje nemškega sistema zato ni utemeljeno, saj so tudi Nemci do njega zelo kritični. V Süddeutche Zeitung iz Karlsruheja je na primer Helmut Kerscher zapisal, da so »v primerjavi z volitvami nemških sodnikov na ustavno sodišče papeške volitve model transparentnosti in demokracije«. Toda če nas citat zaradi nekoliko šaljivega pridiha ne prepriča, so morda bolj pomenljive določbe paragrafa 18 zakona o zveznem ustavnem sodišču (BVerfGG). V njem je tudi določba, iz katere je razvidno, da sodnik ne sodeluje v postopku, če ga izid postopka zanima zaradi kake politične

Prednostna naloga pri odzivanju na medvrstniško nasilje je zaščita otrok in mladostnikov, ki nasilje doživljajo. Pri tem vzgojno-izobraževalne ustanove potrebujejo tudi možnosti za kaznovanje otrok, ki izvajajo nasilje, vendar pa represivni ukrepi ne smejo biti prevladujoč način obravnave nasilja.

Veliko medvrstniškega nasilja (ali vsaj njegovih skrajnih manifestacij) je mogoče preprečiti s kontinuiranim, sistematičnim in relektiranim prizadevanjem za podporne in kakovostne odnose in vključujoče skupnosti, torej z razvojno-preventivnim delom v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Treba je ves čas spremljati vsakodnevno dogajanje v vrstniških skupinah in otroke podpreti v situacijah, ko morajo v izjemno raznolikem kontekstu vrtčevskega ali šolskega oddelka na kolikor je mogoče neizključujoč način usklajevati različne želje, cilje, potrebe in perspektive. Ker so med pandemijo covida-19 take aktivnosti umanjkale, otroci pa so bili na spletu še bolj izpostavljeni različnim vsebinam, tudi nasilnim, ki jih niso relektirali, in tudi sovražnemu govoru, nas njihova zmanjšana zmožnost uravnavanja čustev ob nesporazumih ne sme presenečati.

Ob pojavu nasilja se lahko ustrezno odzovemo šele, če vemo, kaj točno se je dogajalo in kdo vse je bil vpleten. Prizori medvrstniškega nasilja, ki jih vidimo, so drobci kompleksnih vrstniških dinamik; pri svojih zaključkih o dogajanju, na katerem bomo temeljili vzgojstranke. To pa je prav nasprotno z videzom, kot ga daje del prakse našega ustavnega sodišča.

Gotovo bi se našli še drugi razlogi, ki bi pokazali, da nazorski izbor sodnikov pravzaprav le te oddaljuje od prava in lahko v skrajnosti pomeni celo zlorabo ideje prava. Etika poklica ustavnega sodnika (in tudi drugih sodnikov ter tožilcev) kot profesionalna etika ni združljiva s politično. Politiki si pogosto prizadevajo organe pravosodja vpreči v doseganje svojih lastnih ciljev, ne da bi upoštevali profesionalna merila pravnega odločanja. Ne omogoča jih zlasti v primerih, kadar gre za varstvo deprivilegiranih manjšin in njihovih temeljnih človekovih pravic, ker temeljnih človekovih pravic tudi s politično (ali drugačno demokratično) večino ni mogoče spreminjati. Če se škarje med profesionalno in politično etiko razprejo do neznosnosti, so lahko nevarno ogrožena načela pravne države. Ugled ustavnega sodišča zato ne more temeljiti na strankarski kombinatoriki. Kot upravičen predlagatelj kandidatov za ustavne sodnike bi zato moral to upoštevati tudi predsednik republike. Vendar je to že druga zgodba.

Prav zaradi domneve in prizadevanj, da so za ustavne sodnike izbrani vrhunski pravni strokovnjaki, jim država mora zaupati, da vestno in pošteno opravljajo svoje delo po strokovnih kriterijih, ne pa odvisno od tistega dela politike, ki je za izbiro posameznega sodnika prispevala svoje glasove. Smiselno bi to moralo veljati tudi za sodnike na nižjih sodiščih in državne tožilce. Ni mogoče podpirati političnega okolja, ki ne skrbi za ugled ustavnega sodišča in drugih pravosodnih organov ter pogosto poskrbi za inlacijo zahtev za izločitev. Kaj je to drugega kot izraz nezaupanja – včasih pa tudi nespoštovanja – do tistih, ki so bili na odgovorne funkcije izbrani prav zato, da bi o pomembnih zadevah odločili in ne zato, da bi se tej odgovornosti izognili? Vprašanje je zato namenjeno tudi sodnikom (in tudi državnim tožilcem). Najprej zato, da si poskušajo odgovoriti, če so tudi sami kaj pripomogli k nezaupanju, ki je privedlo do zahtev za izločitev, potem pa še zato, da proučijo, ali so resnično vedno podani razlogi, po katerih se lahko izločijo na lastno pobudo (razen če ne gre za povsem jasne izločitvene razloge).

Na podlagi vsega, kar je bilo zapisano v tem prispevku, je zaključek lahko čisto kratek. Strinjati se je treba s trditvijo, da »si je kaj slabšega od zahtev, naj se iz odločanja (o pomembni zadevi, kar zakonodaja o javni RTV nedvomno je, op. A. F.) izločijo še nadaljnji sodniki, težko zamisliti«. Že na deklarativni ravni pa ni mogoče privoliti v to, da bi ustavni sodniki pri svojih odločitvah dajali prednost politično in nazorsko obarvanim odločitvam pred strogo pravnimi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. no delo (vključno s kaznovanjem), smo najpogosteje odvisni od tega, kar so nam otroci in mladostniki pripravljeni zaupati. Velikokrat se zgodi, da kaznujemo le tiste, ki so pri prikrivanju nasilnega vedenja manj spretni. Žal v praksi postopki razreševanja konliktnih situacij pogosto tudi krepijo viktimizacijo tistih, ki so deležni nasilja ali so tem pomagali oziroma se kakorkoli drugače izpostavili zanje.

V medijskem poročanju smo večkrat zasledili tezo, da medvrstniško nasilje povzročajo predvsem otroci z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami. Večina tistih, ki pri nasilju sodelujejo, to v veliki meri počne, ker je nasilno vedenje nagrajeno s strahospoštovanjem vrstnikov in dvigom statusa v družbi. Pri otrocih in mladostnikih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami, ki so zelo majhna skupina z izrazito brezobzirnim vedenjem, nizko zmožnostjo empatije, odsotnostjo obžalovanja in občutkov krivde in ki jih tudi ne skrbi, kakšne posledice bo imelo njihovo vedenje zanje, se kazen ne kaže kot učinkovito vzgojno sredstvo. Raziskave nasprotno kažejo, da pretirano strogo in kaznovalno starševstvo brezčutne poteze le še okrepi, medtem ko pred izvajanjem nasilja varovalno deluje, če starši oziroma skrbniki ter vzgojitelji in učitelji z vzgojno zahtevnim otrokom vzpostavijo topel in podporen odnos. Za to pa potrebujejo neobsojajočo in podporno psihoedukacijo, ki jim pomaga pri spoprijemanju z občutki nemoči in željo po umiku iz odnosa. Medijsko širjenje prepričanja, da gre za otroke, ki se jim ne da pomagati, lahko pripomore k temu, da taki otroci in njihove družine ne dobijo potrebne pomoči.

Podpiramo strokovno podprte krizne intervencije ob nedavnem dogodku, tudi dan nenasilja in strpnosti, ki ga je šolam odredilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Dodajamo pa, da preprečevanje medvrstniškega nasilja in drugih vzgojnih težav v vzgojno-izobraževalnem sistemu ni stvar ene intervencije, ampak zahteva stalno, kontinuirano in relektirano vzgojno delovanje od prvega trenutka, ko otrok vstopi v vzgojno-izobraževalni sistem. Tudi ko se nasilje že zgodi, lahko to le redko reši en sam pogovor, ampak gre za dolgotrajno procesno delo, ki mora biti tudi strokovno evalvirano. Preprečevanje nasilja naj bo zato del vsakodnevnega vzgojnega delovanja. Pri šolski prenovi bi morali to upoštevati in načrtovati dejavnosti, namenjene krepitvi oddelčne skupnosti, razvoju pripadnosti skupini, solidarnosti in sprejemanju drugih. Vztrajati je treba pri spoštljivi komunikaciji tudi v primeru nestrinjanja. Vzpostavljati je treba jasne dogovore in meje. Otrokom moramo biti odrasli s svojim načinom delovanja ob vsakodnevnem sodelovanju v vzgojno-izobraževalnem okolju in odzivanju na obremenjujoče situacije zgled, po katerem se bodo lahko ravnali.

Društvo psihologov Slovenije, Ljubljana

––––––