Ukrepati bi morali že zdavnaj, a se še pogovarjamo

Ravnateljica Leonida Zalokar: »Sistem se prilagaja nasilnemu ter sam vzgaja narcise in psihopate«

Po medvrstniškem nasilju na vrhu celjskega nakupovalnega središča in po nepojmljivi tragediji v Beogradu je medijski prostor preplavljen z opozorili o nasilju, naraščajoči agresiji, neobvladljivih otrocih in problematičnih starših. Vse to ni nič novega, razlaga ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar. Na to so pristojne opozorili že pred več kot desetletjem, a se ni zgodilo nič. Še vedno se le pogovarjamo, učinkovitih in ustreznih sistemskih ukrepov ni, psihopatija in narcisizem pa se v družbi vidno razraščata.

Celjski ravnatelji so ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pozvali, da če res nameravamo storiti kaj na področju preprečevanja nasilja, je treba takoj spremeniti zakonodajo. Predlagali so, da je treba šolam »omogočiti učinkovito vzgojno delovanje in preprečiti poseganje staršev v strokovne odločitve zaposlenih«, da je treba moteče in nasilne učence takoj odstraniti iz šolskega okolja – »začasna namestitev v vzgojni zavod ali pa jih imajo doma pod nadzorom starši, ki morajo koristiti dopust« –, povečati pa je treba tudi »odgovornost staršev, ki bi morali biti za kršitve svojih otrok materialno in kazensko odgovorni«.

Ravnatelji so opozorili, da so njihovi ukrepi trenutno zgolj papirnati, celo za pogovor s problematičnim učencem potrebujejo soglasje staršev! Ta teden je bil ravnatelj šole, ki ga obiskuje v nakupovalnem središču napadeno dekle, v izjavi za Delo precej obupan: »Mi se samo pogovarjamo, otroci pa vidijo, da nič ne moremo, in so dobili še večjo moč. Če se zakonodaja ne bo spremenila, bo vedno slabše.«

Ministrstvo jim je ta teden končno odgovorilo. Našteli so, kaj vse pristojni že počno, s politiko so se dogovorili za dodatno sodelovanje z vzgojno-izobraževalnimi zavodi, preprečevanje nasilja pa bodo upoštevali tudi pri prenovi šolskega sistema. Omenili so še novoustanovljeno medresorsko delovno skupino za nadgradnjo obravnave primerov vseh vrst nasilja, v kateri sta tudi člana šolskega ministrstva, dodali so, da bodo šole še naprej krepile svetovalne službe, predvidoma bo to veljalo že 1. septembra. Kdaj konkretno lahko pričakujemo spremembo zakonodaje, ki bi omogočila delovanje, za kakršno so se zavzeli celjski ravnatelji, če se sploh kaj takega obeta, niso odgovorili.

Razsežnost problema

Leonida Zalokar na problem nasilja, otrok s hudimi motnjami vedenja, otrok z brezčutnimi, neobčutljivimi potezami, ki večajo verjetnost, da bo otrok v odrasli dobi prepoznan kot psihopat, opozarja že leta. Spomnila je na analizo, ki jo je maja 2011 opravil Inštitut RS za socialno varstvo,

Mi se samo pogovarjamo, otroci pa vidijo, da nič ne moremo, in so dobili še večjo moč. Če se zakonodaja ne bo spremenila, bo vedno slabše.

v kateri so obravnavali otroke in mladostnike s hudimi motnjami vedenja. Ko beremo predloge, kaj je treba storiti, je, kot bi poslušal ravnatelje danes: »Posodobitev sistemske ureditve, zagotovitev boljšega medresorskega povezovanja, zagotovitev širše regionalne dostopnosti storitev, vzpostavitev sistema učinkovitega zgodnjega odkrivanja težav, zagotavljanje varnosti v zavodih …« Dvajset predlogov in skoraj nič uresničenega.

Ko je Zalokarjeva pred skoraj 15 leti študirala gestalt psihoterapijo, je bila predavateljica Lynda Osborne zaskrbljena, ko so pripravljali diagnostično-statistični priročnik duševnih motenj DSM V: »Strokovnjaki, ki se pogovarjajo, kaj je motnja, so se med sabo prepirali, ali je narcisizem motnja ali ne. Ker je tega toliko, da bo postalo normalno. Že takrat! Narcisizem in psihopatija sta na pohodu, obvladujeta svet. Staršev, ki so cinični, arogantni, ki učitelja poteptajo, vzgojitelja dajejo v nič, je vedno več. Otroci so njihovi produkti.«

Smiselno je pogledati situacijo v strokovnih centrih, razlaga Zalokarjeva: »Najhitreje in najkompetentneje poznamo in prepoznamo razsežnost problematike, ker se pri nas vse koncentrira. Zato lahko tudi najbolj kompetentno opozorimo javnost na pojave, ki so tako zelo nevarni in ogrožajoči za družbo. Dovolj zgodaj smo začeli ugotavljati svojo nemoč, neusposobljenost, neustrezne materialne možnosti.« Nasilja je zagotovo več, kar opažajo v praksi in na terenu. »Problem je narava kaznivih dejanj. Do kod so mladi v svojem nasilju zmožni iti. Tudi otroci, mladostniki morijo in ubijajo.«

V populaciji sta en ali dva odstotka psihopatov, poudari Zalokarjeva: »To pomeni, da jih je v Sloveniji od 20.000 do 40.000. To so dejstva. Kako se kolektiv vede ob enem samem psihopatu, ki je maščevalen, ciničen, aroganten in grozi? Večina se ustraši, umakne, psihopat pa uspeva. S psihopatom se lahko boriš le na psihopatski način. S pogumom, ne smeš se ga ustrašiti, moraš se mu upreti! Večina pa se ustraši, umakne in trpi. Ljudem manjka poguma. Zato ne presenečajo opozorila NIJZ, da je vedno več motenj pri otrocih (in odraslih). Znana je tudi visoka številka bolniških odsotnosti delavcev, zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.«

Ukrepi

Vesna Milek je v Sobotni prilogi po tragediji na Vračarju zapisala: »Na omrežju se je pojavil posnetek matere ene od deklic, ki je bila prav tako na seznamu KK, a tisti dan ni šla v šolo. 'Umaknite vendar te transparente, ki pozivajo, naj se pogovarjamo z otroki. Z njim so se starši pogovarjali. Ni igral videoigric. Deklice so ga imele rade. Bil je razvajen, objesten, monstruozen otrok,' je govorila med solzami.« Tako kot ta mama in tako kot ravnatelji tudi Zalokarjeva meni, da je bilo dovolj pogovorov: »Samo razglabljamo, kaj, kako, zakaj, pa se v bistvu že vse ve. Nedopustno je, da po eni strani govorimo, kako so otroci do 14. leta občutljivi, da se še razvijajo, da ne morejo imeti kapacitete kazenske odgovornosti, po drugi strani pa so jim dostopne vse vsebine, kot je, denimo, tiktok. Določene države že vse to blokirajo.«

Nujni so učinkoviti ukrepi, Zalokarjeva predlaga uvedbo instituta slabega starševstva. »Če si seznanjen, da z zaslonom škoduješ otroku, mu kvariš možgane, pa mu to vseeno omogočiš, si po mojem mnenju slab starš, kar je za dobro in zaščito otroka treba sankcionirati. Vrtci in šole sklicujejo starševske sestanke, na katerih pa običajno manjkajo starši problematičnih otrok. Treba je uzakoniti, da so se starši dolžni odzivati na pozive strokovnih organov vrtca ali šole. CSD starše, ki imajo resne težave, tudi dolga leta neuspešno motivirajo za vključitev v programe. Tu prisotnost motivacije ni nujna! To mora biti odrejeno. Če ne sodeluješ v korist otroka, dobiš sankcijo: družbeno koristno delo, inančna kazen, v skrajnih primerih zapor.«

Na problem s starši so opozorili tudi ljubljanski ravnatelji. Šole imajo prepovedano uporabo telefonov, če jih otroci uporabljajo, jim telefon vzamejo. A kaj pomaga, če starši pridejo po telefon nekaj minut po odvzemu! Otrokom pišejo opravičila za različne izostanke, nekateri imajo manj kot 50-odstotno prisotnost v šoli. Zdaj, ko se končuje šola in zaključujejo ocene, nekateri manjkajo pri vsakem testu. Izsiljevanje za oceno je stalnica. S primeri je seznanjena tudi Zalokarjeva: »Imamo vrsto otrok, ki se jim ne da vstati in iti v šolo. To poroča mobilna služba. In sistem to dopušča! Šolski sistem je spravljiv, v bistvu pa gre za vzgojo narcisov in psihopatov. Ne postavljamo meja. Delajo, kar hočejo, in sistem se jim prilagaja, namesto da bi se oni prilagodili sistemu. To potem vpliva na njihovo življenje. Ne vem, ali država ve, koliko čustvenih in delovnih invalidov imamo med mladimi, ki niso končali ničesar in poležavajo doma pri starših.«

Vzeti usodo v svoje roke

Znan je primer nekdanjega ravnatelja Dušana Merca, ki v šolo ni spustil učencev, ki sta nadlegovala deklici, nato pa se je zaradi tega znašel na zatožni klopi. Sistem kaznuje tiste, ki ukrepajo, opozarja Zalokarjeva, ki si je pridelala kazensko ovadbo, ko je uvedla sobo za umirjanje. Vanjo umaknejo nasilnega mladostnika, ki je tam še vedno pod nadzorom, hkrati pa s tem zaščitijo vse druge, tudi zaposlene. »Bila sem ovadena, da mučim in trpinčim otroke. Kriminalisti so zasliševali otroke, starše. Jaz sem se spraševala, kdo je tu nor. Sama sem obvestila varuha človekovih pravic, mu pokazala pravilnik, protokole, vso potrebno dokumentacijo. Namestnik varuha je leta 2011 vladi poslal dopis z ugotovitvijo, da so izvirni ukrepi upravičeni, da pa zanje nimamo zakonske podlage, ter pozval vlado, naj preveri, ali so ukrepi, ki jih imamo vzgojni zavodi, sploh učinkoviti. Odziva ni bilo! Leta 2013 smo vzpostavili pedagoško-medicinski model, katerega avtorica sem, zaposlene imamo zdravstvene tehnike. Smo edini tovrstni zavod v Republiki Sloveniji, na Slovenskem forumu inovacij smo prejeli nagrado za najboljšo storitveno inovacijo. Osebje se usposablja za pravočasno prepoznavanje, delamo z otroki, da razvijajo prosocialne veščine, prepoznavajo in obvladujejo čustva prek individualne, skupinske terapije, in tako naprej.«

Drugod v vzgoji in izobraževanju je situacija drugačna. Zaposleni za delo s takimi otroki niso usposobljeni. Zalokarjeva je jasna: »Mladi, ki pridejo s fakultet, so popolnoma nepripravljeni na realnost in prestrašeni. Kakšna stroka se izvaja na fakultetah, kakšne študijske vsebine ponujajo študentom? Takega razkoraka med teorijo in prakso ne pomnim! Na fakulteti ne bi smel poučevati profesor, če nima najmanj pet (raje deset) let praktičnih izkušenj. Tiste, ki podajajo teorije, je treba vprašati, ali to v praksi deluje in s čim lahko upravičijo svoje reference – naše fakultete so ugotovljeno zelo ideološko in ne znanstveno naravnane, od tod vzgojne nebuloze.«

Pove, da se je na njene tovrstne izjave Pedagoška fakulteta v Ljubljani ostro odzvala in zahtevala opravičilo. A vsakič, ko se oglasi, javno prejema številne potrditve svojih navedb. Pravkar je dobila sporočilo vzgojiteljice, ki piše: »Na to se opozarja že vrsto let, pa nihče noče slišati. Nočejo prisluhniti praktikom.« Vzgojiteljica svoje delo opravlja že 30 let in razmišlja o odpovedi. Ne zaradi plače, ampak zaradi dela, ki ni več to, za kar se je odločila: »Lasje mi stojijo pokonci, ko pridejo starši dve-, triletnika na govorilne ure in povedo, da svojega otroka ne obvladajo. V skupinah imamo čedalje več otrok, ki motijo igro z razdiranjem, z izsiljevalskim jokom ipd. Čedalje več jih ima odločbe, da potrebujejo dodatno strokovno pomoč. Vemo, da so določene stvari razvojne, vendar vidimo in vemo, kdaj je več kot le to. Staršem moramo pazljivo in v rokavicah povedati, sploh kar se tiče discipline in vzgoje, oni nas pa tako ali tako ne upoštevajo …«

Prihodnost

Vzgojiteljica opozarja, da imajo veliko masla na glavi tudi zaposleni, čemur pritrjuje tudi Zalokarjeva: »Ni kolektiva, šole, vrtca, kjer ne bi imeli zaposlenih, zaradi katerih drugi hodijo v krču v službo, ki spodkopavajo sistem, so uničevalni, razdiralni in tako ustrahovalni, da eden ali dva lahko uničita 100-članski kolektiv. Izredna odpoved pri nas pomeni najmanj dve leti sodišča in skoraj 10.000 evrov na račun šole! Dejstvo je, da je večina drugih prestrašenih, se umikajo, obolevajo ali zamenjajo službo.«

Najbolj neumno bi bilo, če bi se delali, da tega ni. V celotni družbi. »Upam, da se ne bomo nekega dne zbudili in prebrali, da je nekdo ubil učitelja, učenca. Kaj bi s takim 13-letnikom naredili? V zavod, seveda.« Poudarja, da vseh mladih ne smemo enoznačno pojmovati kot žrtev: »Treba je ugotoviti otrokovo problematiko. Med mladimi povzročitelji je lahko prisotna huda osebnostna psihopatologija, brez predhodnih travm.«

Odrasli imamo dolžnost, da prepoznamo, kdaj se nad kom izvaja nasilje. Če to spregledamo ali ignoriramo, lahko tak otrok prej ali slej izbruhne in odreagira nasilno. »Etiologija nasilja je mnogotera,« poudarja Zalokarjeva. Najbolj pogreša učinkovite in ustrezne ukrepe – predvsem zakonodajne spremembe. Šola mora imeti avtonomijo, starši in odvetniki tam nenapovedano nimajo kaj iskati. Šole morajo imeti možnost otroka odstraniti, da se umiri, vzpostavljeni bi morali biti krizni multidisciplinarni timi, spomni na nekaj let staro zahtevo Zalokarjeva: »Treba je ugotoviti, kaj je z otrokom, zakaj je tak. Sploh če se ne umiri, ne pokaže občutkov krivde, kesanja in zatrdi, da ne bo nasilen do drugih. To je ključno, da ga sploh lahko varno vključiš nazaj med druge.«

Trenutna situacija Zalokarjeve ne preseneča. »Vprašati se moramo, kaj kot družba dopuščamo. Dopuščamo delovanje določenim politikom, pri katerih izstopajo izključno aroganca, cinizem, maščevalnost, laži, potvarjanje, trolovstvo. To so znaki zelo resne osebnostne motenosti, pa jih celoten aparat ne more ustaviti.« Odrasli se sami najprej poglejmo v ogledalo, preden pridigamo mladim, ampak gledanje v ogledalo ne pomaga vsem. »Pri narcisih in psihopatih ne boste doživeli priznanja kakršne koli krivde ali napake. Oni so vsemogočni in vsi, ki z njimi delamo in izkustveno poznamo osebnostne motnje psihopatije, vemo, da so nekateri nepopravljivi. Določene posameznike, povzročitelje grozovitih kaznivih dejanj, bi bilo treba varno spraviti pod ključ in ključ vreči stran.«

Narcisizem in psihopatija sta na pohodu, obvladujeta svet. Staršev, ki so cinični, arogantni, ki učitelja poteptajo, vzgojitelja dajejo v nič, je vedno več. Otroci so njihovi produkti.

Odrasli imamo dolžnost, da prepoznamo, kdaj se nad kom izvaja nasilje. Če to spregledamo ali ignoriramo, lahko tak otrok prej ali slej izbruhne in odreagira nasilno.