Veliki tekmujejo, kdo bo ponudil slajše korenje
Da bi izničila ruski in kitajski vpliv, Washington in Bruselj bolj zavzeto kot kadarkoli iščeta pot do src Balkancev
Brez odločne podpore Združenih držav Amerike bodo širitvene ambicije EU na Balkanu obstale v slepi ulici. Zadnja seja senatnega odbora za zunanjepolitične odnose na temo Zahodnega Balkana je pokazala, da je Washington palico za večji del regije, z izjemo Srbije, začasno postavil v kot in namesto tega zdaj ponuja korenčke, ki naj bi oživili navdušenje regije nad evropsko integracijo. Za usodo regije bosta ključna normalizacija odnosov med Beogradom in Prištino ter zmožnost Zahoda, da nevtralizira vplive Rusije in Kitajske. Evropska unija se, kljub nedavnim premikom glede Bosne in Hercegovine ter Kosova, težko znebi svojega deleža krivde za zastoj pri širitvi.
Medtem ko Balkan pestijo stare, dolgo znane bolezni, šibka pravna država, sporen odnos do medijev, politična nestabilnost in nizka stopnja gospodarskega razvoja, ima tudi EU celo vrsto svojih težav.
Prihodnji mesec bo minilo 20 let od vrha Evropske unije v Solunu, na katerem je bila sprejeta deklaracija o Zahodnem Balkanu. V Solunu oblikovana politična skovanka Zahodni Balkan na kratko označuje države z Balkana, ki se že dolgo neuspešno trudijo premakniti bližje članstvu v Uniji. Tedanje ključno sporočilo Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Kosovu, Severni Makedoniji in Srbiji je bilo, da jih EU želi v svojih vrstah, a da bodo sprejete šele, ko bodo izpolnile predpisane pogoje in ko bodo tega ekonomsko sposobne. Hitrost širitve bi po takratnih zagotovilih torej določala vsaka država v regiji posebej s svojim napredkom pri reformnih prizadevanjih.
Dve desetletji kasneje se zdi, da je Unija utrujena od širitve, da v številnih evropskih prestolnicah primanjkuje iskrene volje za širitev in da večine EU Zahodni Balkan sploh ne bi zanimal, če ne bi obstajala realna možnost, da iskrice krvave vojne iz Ukrajine zanetijo konlikt v kateri od etnično razdeljenih, politično in ekonomsko nestabilnih balkanskih držav. Sočasno z ohlajanjem navdušenja v evropskih prestolnicah pa državljani balkanskih držav spremljajo vse težave, s katerimi se Unija spoprijema. Vidijo tudi, da je Severna Makedonija, ki je izpolnila praktično vse, kar ji je EU naložila, in se odrekla imenu države, ravno tako v evropski slepi ulici kot Srbija, ki vztrajno zavrača uskladitev svoje zunanje politike z evropsko in noče uvesti sankcij proti Rusiji zaradi napada na Ukrajino. Vse opisano je pripomoglo k temu, da denimo v Srbiji po zadnjih anketah manj ljudi podpira vstop v EU, kot jih vstopa ne podpira, medtem ko v drugih državah regije podpora vstopu v EU sicer še ni povsem izpuhtela, se je pa opazno zmanjšala.
Politično korektno je za zastoj kriviti Balkan
Da so države Zahodnega Balkana na poti v Evropsko unijo zašle v slepo ulico, se strinja tudi Vesko Garčević, črnogorski diplomat in profesor mednarodnih odnosov na univerzi v Bostonu. Države, ki si prizadevajo vstopiti v EU, so utrujene in izčrpane iz različnih razlogov. »Vsekakor je res, da niso naredile tistega, kar se je od njih pričakovalo pri izvajanju reform, ampak jasno je, da sta za uspeh projekta, kot je načrtovan in ko sta v njem dve strani, odgovorni obe, ne le ena. Gre za sporazumen odnos, kar je EU zelo dobro upoštevala prvih deset let, do takrat, ko se je z vstopom Hrvaške vse ustavilo. Te pogonske energije danes ni, niti na strani EU, ki se za Balkan premalo zanima, niti na strani regije, ki priznava, da je članstvo v EU izgubljeno v megli obljub. A očitno je politično korektno za sedanje razmere kriviti samo Zahodni Balkan,« je Garčević povedal v pogovoru za Forum za evropski Balkan (FEB).
Medtem ko Balkan pestijo stare, dolgo znane bolezni, šibka pravna država, sporen odnos do medijev, politična nestabilnost in nizka stopnja gospodarskega razvoja, ima tudi EU celo vrsto svojih težav. Finančna kriza, migrantska kriza, brexit, zaton demokracije in podobno Uniji jemljejo politično moč in voljo do širitve, ki jo je nekoč imela.
Če ne bi bilo vojne v Ukrajini, ki je iz prej za Evropo skorajda nezanimivega Zahodnega Balkana praktično čez noč naredila prvovrstno varnostno vprašanje, bi bila ta regija še danes najverjetneje povsem na obrobju interesa EU. Prav to pomanjkanje zanimanja v preteklosti pa je odprlo prostor vplivu tretjih držav, Turčije,
Kitajske in zlasti Rusije. Nedavni premik, ki ga prikazujejo kot občuten napredek, ko je Bosna in Hercegovina dobila status kandidatke in so državljani Kosova dobili možnost potovanja v Evropo brez vizuma, ter lani začeti dialog s Severno Makedonijo in Albanijo sta v očeh mnogih poznavalcev Balkana zgolj prisiljen kompromis, opozarja Garčević. Kljub tem znakom napredka meni, da je širitev v slepi ulici, »in če ni popolnoma mrtva, je v komi ali pa vsaj časovno odložena«. Zaradi kopice realnih težav in demokratičnih zdrsov v nekaterih članicah Unije ter globoke krize zaupanja v EU Garčević ne vidi skupne prihodnosti Zahodnega Balkana in Unije v prihodnjih 25 do 30 letih, ne predstavlja si, da bi katerakoli od držav iz regije v naslednji generaciji lahko postala članica EU.
Zahodni Balkan naj bo v EU, da ne bo v ruskem objemu
Odbor ameriškega senata za zunanjo politiko je v četrtek opravil zaslišanje na temo politike administracije predsednika Joeja Bidna do držav Zahodnega Balkana. Predsednik senatnega odbora Bob Menendez, demokratski senator iz New Jerseyja, je opozoril, da je v luči vojne v Ukrajini normalizacija odnosov med Beogradom in Prištino ključna za prihodnost celotne regije. Spomnil je, da oblastiželjni etnonacionalistični voditelji držav zlorabljajo medetnično nezaupanje in napetosti za rušenje demokracije, vladavine prava in trajne stabilnosti. Vojna v Ukrajini pa je znova oživila potrebo Evropske unije, da okrepi svoj vpliv na jugovzhodu Evrope in podpre širitev na to območje, da bi preprečila nenehno povečevanje vpliva Rusije na države v tem delu stare celine.
V ameriškem senatu so prepričani, da mora njihov zvesti zaveznik Kosovo napredovati skupaj z zahodnimi partnerji, vendar je Menendez podvomil, da so vsi ameriški partnerji enako zavezani temu cilju. Spomnil je, da sta se predsednik Srbije Aleksandar Vučić in predsednik kosovske vlade Albin Kurti februarja letos dogovorila o sporazumu o normalizaciji odnosov, ki ga je pripravila EU, podprle pa ZDA, vendar je kmalu po tem Vučić v govoru za srbsko javnost dejal, da se s sporazumom ne strinja, ker Srbija ne priznava neodvisnosti Kosova.
»Vučić govori eno, da umiri zahodne voditelje, drugo pa sporoča srbskemu narodu skozi svoje državno nadzorovane medije. Z izrabljanjem informacijskega prostora in zatiranjem civilne družbe predsednik Vučić nadaljuje z nacionalistično srbsko govorico in ustvarjanjem vizije srbskega sveta. To je koncept, ki spominja na tako imenovani ruski svet,« je dejal Menendez in spomnil, da se je Vučić hvalil s tesnimi vezmi s Putinom, redno potoval v Moskvo in še vedno vztrajno zavrača evropske pozive, naj se pridruži sankcijam proti Rusiji zaradi agresije na Ukrajino.
Washinton bo še testiral zanesljivost Srbije
Derek Chollet, svetovalec državnega sekretarja Antonyja Blinkna, je Srbiji v bran povedal, da čeprav se ni pridružila sankcijam, je v OZN glasovala za obsodbo ruske invazije na Ukrajino, obsodila je tudi pripojitev Krima in dejavno pomagala Ukrajini s sprejemom beguncev in humanitarno pomočjo. Dogovor Srbije in Kosova o poti, po kateri bosta dosegla normalizacijo odnosov, je ocenil kot pomemben korak naprej, vendar razmere na terenu ostajajo krhke, zato administraciji predlaga, naj poleg podpore Kosovu tudi poglablja partnerstvo s Srbijo.
»Srbija se spopada s številnimi izzivi, od korupcije, do dezinformacij, ki prihajajo z ruske strani. Naša skupna zgodovina je zelo zapletena in odnosi niso lahki, je pa v našem interesu, da Srbiji pomagamo, da izpolni svoje potenciale in se pridruži evroatlantski skupnosti in se približa ZDA,« je dejal Chollet.
Kot ena od ovir na poti do normalizacije odnosov med
Beogradom in Prištino ves čas izstopa zavračanje Prištine, da bi izpolnila dano zavezo in oblikovala skupnost srbskih občin na severu Kosova. Senator Menendez je potrdil, da je Kosovo to zavezo dalo in da mora Washington na Prištino pritisniti, naj jo izpolni. Obenem pa je podvomil o kakršnemkoli jamstvu, da skupnost srbskih občin ne bo postala nova Republika Srbska. V ameriškem senatu se zavedajo, da bodo Srbiji morali ponuditi izhod iz energetske odvisnosti od Rusije, če bodo hoteli izničiti ruski vpliv na politiko Beograda, obenem pa ne želijo, da bi odmikanje od Rusije Srbi nadomestili s približevanjem Kitajski.
Finančna kriza, migrantska kriza, brexit, zaton demokracije in podobno Uniji jemljejo politično moč in voljo do širitve, ki jo je nekoč imela.
Menendez se je med drugim obregnil tudi ob za Vučića močno obremenilen članek v New York Timesu, ki srbskega predsednika povezuje s kriminalnimi krogi. Ali je takšno Srbijo sploh mogoče imeti za verodostojno partnerico, se je vprašal Menendez. Chollet je odgovoril, da morajo verodostojnost Srbije še testirati, Vučića in njegove kolege pa je pozval k odgovornosti glede korupcije, ki je tudi v drugih delih Zahodnega Balkana ne manjka in ostaja glavna ovira za integracijo regije.
Po krivici do Skopja brez svežih milijard ne bo šlo
Visoka stopnja korupcije in organiziranemu kriminalu na stežaj odprt dostop do politike hromita napredek v praktično vseh državah Zahodnega Balkana, nered in šibka vladavina prava pa bolj kot
Evropski uniji in ZDA ustrezata Rusiji, ki v takšnem okolju lažje dosega svoje, za zdaj pretežno propagandne cilje. Senatorji se v razpravi seveda niso mogli ogniti vplivu Rusije, ki se zlasti v srbski entiteti BiH, Republiki Srbski, po začetku vojne v Ukrajini še dodatno krepi. Medtem ko so svojo zaveznico Severno Makedonijo komaj omenili, so v senatu Črno goro izpostavili kot svetlo točko v regiji, pozdravili so nedavno izvolitev Jakova Milatovića za predsednika kot upanje, da bo evropska usmeritev te države preživela, ruski vpliv pa bo še dodatno zmanjšan.
Da je krivična usoda Severne Makedonije do kosti razgalila politično nemoč EU na Balkanu, potem ko je na zahtevo Bruslja Makedonija uredila dvostranske odnose s sosedo Grčijo in na njeno zahtevo spremenila ime, da bi lahko napredovala na evropski poti, temu pa je sledil veto Bolgarije, ki skuša z izsiljevanjem manjše sosede doseči svoje nacionalne interese, se strinja Faris Kočan, raziskovalec na centru za mednarodne odnose pri ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Brez odločne pomoči ZDA Evropska unija nima moči za širitev, dosedanje igre s palico in korenčkom pa so se na Balkanu izpele prav po tem, ko je primer Severne Makedonije vsem preostalim državam v regiji pokazal, da ni pomembno, kako trdo delajo, danih obljub jim impotentna Unija ni zmožna izpolniti. »Zgolj obljubam nihče več ne more verjeti, ne znam si predstavljati, da bi Vučić priznal Kosovo samo zaradi obljube, da bo Srbija sprejeta v EU. Nemogoče. Treba bo razmisliti o novem načrtu, ki bo segal onkraj groženj in obljub in bo vseboval milijarde, s katerimi bi dali regiji upanje na boljši jutri,« pravi Kočan. Primer Severne Makedonije je med drugim razkril tudi, da postopna širitev EU na Balkanu po dosedanjih pravilih ne bo izvedljiva. Ob sprejemu ene države v EU bi po dosedanji logiki ta takoj začela izsiljevati sosednjo državo in širitveni proces izrabljati za urejanje nerešenih dvostranskih vprašanj. »Paketna rešitev je edina sprejemljiva, med drugim bi takšna rešitev nenadoma vzela veter iz jader nacionalističnih voditeljev in marsikateri med njimi bi nenadoma postal povsem nepomemben,« o poti iz evropske slepe ulice razmišlja Kočan.
V ameriškem senatu se zavedajo, da bodo Srbiji morali ponuditi izhod iz energetske odvisnosti od Rusije, če bodo hoteli izničiti ruski vpliv na politiko Beograda, obenem pa ne želijo, da bi odmikanje od Rusije Srbi nadomestili s približevanjem Kitajski.