Bienale ni zgodba, ampak trenutek in proces
18. mednarodno arhitekturno razstavo bodo odprli nocoj z geslom Laboratorij prihodnosti, na ogled bo do zadnje novembrske nedelje
V četrtek in včeraj, ko so bili paviljoni v Arzenalu in beneških Vrtovih namenjeni predogledu razstavljenega strokovnemu občinstvu in medijem, je tam vladala velika gneča. Vse kaže, da bo prireditev, katere kuratorstvo je podpisala arhitektka in pisateljica Lesley Lokko, prva oseba iz Afrike, ki ji je bilo zaupano to mesto, spet privabila veliko obiskovalcev. Organizatorji so objavili, da je letošnji arhitekturni bienale prva prireditev, s katero nameravajo doseči ogljično nevtralnost. »Maja lani sem o bienalu večkrat govorila kot o zgodbi, pripovedi, ki se bo odvila v prostoru. Zdaj se je moj pogled spremenil, arhitekturna razstava je trenutek in hkrati proces, strukturo in format si izposoja od umetniških razstav, a se od njih razlikuje na načine, ki velikokrat niso opaženi. Poleg tega, da hoče povedati svojo zgodbo, postavlja tudi vprašanja o tem, kako je narejena, od kod zajema in kdo je na njej predstavljen. Od začetne zamisli je bilo jasno, da mora biti osnovna gesta Laboratorija prihodnosti sprememba, zato je ključna poteza vseh izbranih projektov na letošnjem bienalu po kuratorkinih besedah
Upornik iz Zarie
imaginacija. Nemogoče je graditi boljši svet, če si ne zamišljamo spremembe. V osrednjem paviljonu v beneških Napoleonovih vrtovih smo s šestnajstimi primeri v destilirani obliki zbrali na enem mestu force majeure afriške arhitekturne produkcije, zajeli smo tudi delovanje, ki nastaja v diaspori.«
Tudi o dekolonizaciji in razogljičenju
Na tokratnem bienalu je na ogled 63 nacionalnih paviljonov, od tega 27 v Vrtovih in 22 v Arzenalu, 14 pa drugod po Benetkah. Organizatorji so sporočili, da sodeluje 89 razstavljavcev, od katerih je več kot polovica iz Afrike ali afriške diaspore, spolna uravnoteženost sodelujočih je idealnih 50 : 50, njihova povprečna starost je 43 let, prvič je tudi mogoče ugotoviti, da so v primerjavi z drugimi kategorijami v Arzenalu enakovredno zastopani projekti, ki jih je kuratorka uvrstila v posebni izbor. Na obeh največjih prizoriščih je razvidno tudi to, da se mladi nastopajoči iz Afrike ali diaspore – tako imenovani gostje iz prihodnosti – posvečajo dvema sestrskima temama bienala, dekolonizaciji in razogljičenju, in s tem kažejo, kako bodo prihodnje generacije razumele svet in živele v njem.
Prvič na arhitekturnem bienalu razstavlja Nigerija, prav tako prvič samostojno sodeluje Panama, ki se je doslej udeleževala bienala v okviru Italo-latinskoameriške mednarodne organizacije, znova pa po premoru od prvega nastopa leta 2018 na prireditvi sodeluje Sveti sedež, tokrat s paviljonom na otoku San Giorgio Maggiore.
Letošnjo mednarodno žirijo vodi italijanski arhitekt in kurator Ippolito Pestellini Laparelli, odločajo še palestinska arhitektka in kuratorka
Nora Akawi, direktorica in kuratorka ameriškega muzeja The Studio iz Harlema Thelma Golden, ustanovitelj in sourednik zimbabvejske revije Cityscapes Magazine Tau Tavengwa in poljska arhitektka, raziskovalka in pedagoginja Izabela Wieczorek.
Na nocojšnji svečanosti v palači Ca' Giustinian, kjer je sedež nala, bodo zlatega leva za življenjsko delo podelili v Nigeriji rojenemu slikarju, kiparju, oblikovalcu, arhitektu in gradbene
Širša deinicija arhitekta
Kuratorka je na uvodni novinarski konferenci poudarila, da vse sodelujoče razumejo in imenujejo kot izvajalce praks, ne kot arhitekte oziroma urbaniste, oblikovalce, krajinske arhitekte, inženirje ali akademike, saj je po njenem v kompleksnih okoliščinah tako v Afriki kot v vse bolj hibridnem svetu nujno drugačno, širše razumevanje izraza arhitekt. Ob prisotnosti medijev se je Lesley Lokko v četrtek obregnila tudi ob italijanske oblasti, ki so trem članom njene skupine iz Gane zavrnile vizum za udeležbo na bienalu. V razlagi, je omenila, je italijansko veleposlaništvo v Akri navedlo upravičen dvom, da omenjeni trije sodelavci ne bi bili pripravljeni zapustiti države pred iztekom vizumov, vendar o tem v dokumentu ni bilo podrobnejše razlage.
Direktor Beneškega bienala Roberto Cicuto je izbor Lesley Lokko kot kuratorke razložil s potrebo, da dajo glas nekomu zunaj severnega in zahodnega sveta, še posebej človeku, ki k arhitekturi pristopa na način, ki je bolj v skladu z zdajmu mojstru Demasu Nwoku. Za revijo Wallpaper je Nwoko, v petdesetih letih prejšnjega stoletja član skupine umetnikov iz Zarie, ki so jo poimenovali zarijski uporniki, spregovoril o nepotrebni odvisnosti Nigerije od gradbenega materiala, uvoženega z Zahoda, čemur se je na svoji arhitekturni poti zmeraj izogibal ter iskal lokalne surovine in izdelke. Nwoko je prepričan, da je mogoče z modrostjo in tehnikami afriške ljudske arhitekture rešiti sodobne oblikovalske in gradbene probleme. »Če bi vztrajali pri tistem, kar so počeli naši predniki, bi s preudarnim upravljanjem naravnega bogastva dosegli tako raven, da bi se tudi zahodni svet učil od nas. Oni zdaj porabljajo bistveno preveč energije za tisto, kar počnejo.« šnjostjo, a prav tako z nabojem, ki ga je na prejšnji prestavljeni razstavi leta 2021 z naslovom Kako bomo živeli skupaj? prikazal libanonski arhitekt Hashim Sarkis. Gostovanje toliko afriških ustvarjalcev, je dodal Cicuto, in odzivi na kuratorkine izjave kažejo, da je bila poanta letošnjega bienala razumljena, pripravljeni smo slišati glasove, ki prihajajo iz Afrike, in z njimi začeti dialog, kar nas hkrati sili k temu, da celine in njenih prebivalcev ne bi več dojemali s stoletja trajajočim predsodkom, ki je v Afriki zaradi migrantov, revščine, lakote in konliktov videl zgolj problem ali preprosto celino, ki potrebuje pomoč. Spremenjena perspektiva je revolucionarna, afriška celina, ki je demografsko najmlajša na planetu, je postala partnerka mnogim državam in enakovredna pri gospodarskih sporazumih, ki zadevajo upravljanje energije in infrastrukturne investicije, je dodal Cicuto.
Semena za prihodnost
Med razstavljenimi projekti v Arzenalu je skupina, sestavljena iz londonskih in izraelskih raziskovalcev, predstavila projekt Hipoteza o Nebelivki, ki sodi v polje forenzične arhitekture in razkriva skrivnosti arheološkega najdišča Nebelivka v Ukrajini, kjer so pod njivami odkrili prej neznane ostanke 6000
Premične ekologije, let starih naselbin, po velikosti podobnih zgodnjim mezopotamskim. Raziskave so pokazale, da so bila ta zgodnja mesta brez središča oziroma urejena v obliki koncentričnih krogov bivališč okrog misteriozno praznega središča. Našli niso nobenih ostankov templjev, palač, uradniških prostorov, bogatih pokopališč, sploh nobenih sledov centraliziranega nadzora ali družbene razslojenosti. Nadaljnje raziskave so pokazale, da so imele naselbine presenetljivo majhen ekološki odtis, s tem pa lahko vplivajo na zdajšnje dojemanje koncepta mesta.
Instalacijo v čilskem paviljonu, ki so jo kuratorji poimenovali Premične ekologije, sestavlja 250 krogel s semeni iz semenske banke v mestu Vicuña, kjer hranijo semena čilskih endemičnih in avtohtonih rastlin. V kroglah so semena, ki po mnenju razstavljavcev pripovedujejo zgodbe o upanju in skrbi za okolje. Čilski arhitekti ta semena uporabljajo pri soočanju z glavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi izzivi prihodnosti, še posebej pri ozelenitvi skrajno degradiranih zemljišč, obnovi kontaminiranih območij, z njimi izboljšujejo kakovost mestnega življenja, obnavljajo ekosisteme po naravnih nesrečah, sejejo jih tudi na območjih, ki so jih uničili požari.
Nemogoče je graditi boljši svet, če si ne zamišljamo spremembe.
Na ogled je 63 nacionalnih paviljonov, od tega 27 v Vrtovih in 22 v Arzenalu, 14 pa drugod po Benetkah, več kot polovica razstavljavcev je iz Afrike ali afriške diaspore.