Ko avtonomija narekuje dolžnost
Immanuel Kant v interpretaciji profesorja s Humboldtove univerze v Berlinu Tobiasa Rosefeldta
Beneškega bie
Prve tri dni tega tedna je bil v Ljubljani na vabilo Filozofske fakultete, oddelka za ilozoijo, nemški ilozof Tobias Rosefeldt. Na treh predavanjih je pokazal, kako je Immanuel Kant obravnaval človekovo avtonomijo in kako jo lahko razumemo v kontekstu Kantove teorije moralne normativnosti. Ta teorija je namreč podlaga pojmovanja družbene morale, pravic in dolžnosti modernega sveta, zato je v perspektivi vedno novih družbenih kriz, celo vojn, kakršna je ukrajinska, spet še kako vredna temeljitega premisleka.
V ponedeljek si je Rosefeldt na Vodnikovi domačiji (zaradi prenove še naprej v središču Ljubljane) postavil vprašanje, kako in koliko je (človekova) avtonomija brezpogojna. Odgovor je bil jasen: brezpogojno moralno najstvo ( sollen) lahko obstaja le, če njegova vsebina izhaja iz naše lastne volje. Drugače rečeno, Kant, in v tem je njegova revolucija in vpliv v sodobnem svetu, pokaže, da moramo brezpogojno slediti le tistim zakonom, ki smo si jih dali sami in ne prihajajo od drugod, na primer iz nebes. V tem je bistvo človekove (in družbene) avtonomije.
Toda ta teza nosi v sebi tudi protislovja, na katera je v ponedeljek, potem pa še v torek in sredo na predavanjih v prostorih FF, pokazal Rosefeldt. Potem ko je predstavil Kantov kraljevski argument, torej načelo avtonomije, je v nadaljevanju predstavil tudi ugovore, ki sugerirajo, da avtonomno dani zakoni niso in nujno ne morejo biti moralni zakoni, končno pa je predlagal, kako Kantovo pojmovanje avtonomije razumeti na način, ki reši povezavo med avtonomijo in moralo.
Praktični zakoni imajo pri Kantu formo imperativov, torej zapovedi. Moralne zahteve so brezpogojne, dobro je treba storiti zato, ker je samo po sebi dobro, ne, ker bi od tega imeli koristi ali ker je tako ukazal nekdo, ki se ga bojimo.
Avtonomija ima tudi svoje omejitve. Ugovor zoper njo bi bil podoben temu, ki ga lahko izpeljemo na podlagi današnje svetovne vladavine kapitala ali krvavih vojn, ki ne upoštevajo dobrega vsega človeštva. Vsi zakoni, ki jih sami postavimo, niso nujno moralni. Pravila, ki jih postavimo sami kot avtonomni, lahko pripeljejo v protislovje, kajti tisti, ki postavlja zakone, bi jih lahko kadarkoli tudi razveljavil, skratka postavljal poljubno, pogojno, to pa uniči zahtevo, da mora zakon veljati brezpogojno.
Problem te razlike Kant reši tako, da subjekt, ki zapoveduje, sprejema zakone, poistoveti s čistim umnim bitjem, ki pa ne more hoteti nekaj poljubnega, temveč kot umno bitje hoče le to, kar je umno.
Lastnost volje subjektov
Rosefeldt je na predavanjih s poslušalci reševal dileme, ki se ob tem porajajo, in pokazal, kako princip avtonomije lahko še naprej velja in se politično udejanja, vendar je bistvenega pomena, da avtonomijo razumemo kot lastnost volje subjektov. Ti si ne dajejo le zakonov, temveč zakon izhaja iz njihove volje, kajti tej volji je lasten, ona je sama sebi zakon. Kaj to pomeni? To pomeni, da avtonomija neke zmožnosti, sposobnosti narediti nekaj določenega povzroči neko formo, avtonomna zmožnost pa to formo naredi za vsebino. Točneje, Kant pove, da ima umno bitje zmožnost delovati po predstavi zakonov, torej po principih, z voljo. Dejanja na podlagi zakonov zahtevajo um, zato volja ni nič drugega kot praktični um, s katerim vzročno lahko posežemo v svet. Avtonomija torej ni toliko značilnost človeških akterjev, temveč človeških zmožnosti, ki same po sebi nakazujejo vidik občeveljavnosti.
Predavanja Tobiasa Rosefeldta, strokovnjaka za nemško klasično ilozoijo s Humboldtove univerze v Berlinu, so bila poleg teoretskega razloga aktualna tudi zaradi družbenih premen in globalnih konliktov, ki nastajajo na obzorju moderne dobe. V njej je Kantov kopernikanski obrat igral pomembno vlogo, zato je Rosefeldtova interpretacija avtonomije kot predvsem načela dolžnosti dober teoretski vložek v razpravo o svetu, v katerem se krepijo avtonomije samodržcev in zmanjšuje pomen občeveljavnih moralnih vrednot. Kantova etika avtonomije se torej lahko bere kot uresničitev obljube, ki jo je nekoč dala kača v raju: » Eritis sicut deus – Postali boste kakor Bog.« Toda k temu gre tudi zapoved dolžnosti, ki na hierarhični lestvici stoji nad avtonomijo.