Kaj bi bilo, če bi bilo drugače

Kritike neredko spominjajo na komentiranje nogometne tekme, ko vsi vemo več in bolje od trenerja.

Zamenjava vodstva Moderne galerije leta 2020 je bila ena odmevnejših potez minule vlade, saj se je s tem končalo približno tri desetletja trajajoče obdobje direktorice Zdenke Badovinac, ki je osrednjo slovensko umetniško galerijo avtorjev 20. stoletja vodila od leta 1993. V tem času je močno povečala ugled institucije, jo postavila na mednarodni zemljevid, pomagala številnim umetnikom in kustosom, si ustvarila velik krog podpornikov in simpatizerjev ter neizogibno tudi nasprotnike. Ni skrivnost, da zamere in zavist v umetniškem svetu sežejo še posebno globoko, ugibanja ali napovedi, kaj bi bilo, če bi bilo drugače, pa imajo kratek doseg in so večinoma izgovor za neuspeh. Kritike vodstvenih potez Zdenke Badovinac, ki smo jih spremljali v zadnjih letih, so v večini primerov spominjale na komentiranje nogometne tekme, ki jo v družbi prijateljev ob pivu spremljamo po televiziji in ob kateri vsi vemo več in bolje od trenerja. Kaj se zgodi, če se zgodi abruptna menjava na čelu tako pomembne in kompleksne kulturne ustanove, smo videli na primeru pred kratkim odstopljenega direktorja Aleša Vaupotiča. Ni treba ocenjevati njegovih kompetenc ali odločitev, dovolj je navesti dejstvo, da je zakorakal v kolektiv, ki ga ni sprejel. Kaj bi bilo, če bi bilo drugače?

Zgodnje obdobje slovenske osamosvojitve je ustoličilo več posameznikov, ki so postali skoraj sopomenka za institucije, ki so jih vodili, omenimo še Mitjo Rotovnika in njegovih 32 let na čelu Cankarjevega doma ali Vladimirja Rukavino, ki je direktor Narodnega doma Maribor vse od njegove ustanovitve leta 1992. Ti titani zgodnje državnosti se počasi poslavljajo, večina bo za seboj pustila močan pečat, a hkrati tudi nekoliko grenak priokus, saj njihovi dolgotrajni mandati niso omogočili naravne sukcesije ter s tem več generacij okradle vodstvenih izkušenj in vsebin, ki so jim bile blizu. Vzrokov za to, da direktorji javnih ustanov tako krčevito vztrajajo na svojih položajih, je več, neredko so vzroki finančni, saj ne obstajajo mehanizmi, ki bi jim omogočali gmotno varno pozicijo in hkratno mentoriranje novega direktorja. Prihod Martine Vovk na mesto v. d. direktorice Moderne galerije je odlična izbira, saj je uveljavljena in izkušena strokovnjakinja, ki je v komentarju za Delo povedala, da si bo najprej prizadevala za normalizacijo delovnih procesov in medosebnih odnosov, kar je več kot spodbudno.