Dnevi, ko so na krožniku pedoči in artičoke
Izolski dnevi domačih školjk do 4. junija, istrski artičoki pa je namenjen ta konec tedna
»Letošnji odziv gostincev je izjemen, saj so nam naročili trikratnik običajne količine,« zadovoljno pravi školjkar Mitja Petrič, ki skupaj s še enim domačim dobaviteljem skrbi za ponudbo na dnevih domačih pedočev v Izoli. Ti so se začeli minuli konec tedna in bodo trajali do 4. junija. To soboto in nedeljo pa v Strunjanu organizirajo praznik artičok. Za obema kulinaričnima dogodkoma stojita lokalni turistični združenji, ki z namenom turistične promocije kraja povezujeta domače ponudnike.
Dnevi domačih pedočev letos združujejo kar dvajset izolskih gostinskih lokalov. Te priljubljene školjke imajo sicer več imen (klapavice, dagnje), a jim v Istri največkrat pravijo pedoči. Obiskovalci jih bodo lahko uživali v klasični beli ali rdeči buzari, na žaru, v rižotah ali s testeninami.
V izolskem turističnem združenju so se že leta 2011 sklenili usmeriti v promocijo ponudbe domačih kmetijskih pridelkov in tako povezati pridelovalce. Nastala je pobuda Kilometer nič, v okviru katere pripravljajo različne kulinarične dneve in sezonsko tržnico ( Ruba sz moje njive). Marca in aprila, ko je čas divjih špargljev, so prav tako v sodelovanju z izolskimi gostinci ponujali jedi s to rastlino.
Močnejša zavest o zdravi in varni hrani
»Pedoče v Istri jemo od nekdaj, opazili pa smo, da po njih vse bolj povprašujejo tudi drugod. Smo namreč dobavitelj dveh trgovskih verig v Sloveniji, in če je včasih veljalo, da gre največ školjk v Kopru in Ljubljani, se v zadnjem času dogaja, da jih že dohitevata tudi Celje in Maribor,« razlaga Petrič, ki ima školjčišča na Debelem rtiču, v Strunjanu in Sečovljah.
»Ljudje vse bolj prepoznavajo školjke kot zdravo in varno hrano,« meni. Školjke so, kot zagotavlja, ves čas pod nadzorom, vzorce re
dno pregleduje urad za varno hrano, dodatno pa jih dajejo na analizo tudi sami. Običajno se enkrat na leto zgodi, da zaradi širjenja alg, ki vsebujejo toksine, te preidejo na školjke – kar je povsem naraven pojav – in tedaj morajo školjčišča zapreti, dokler vzorci niso spet neoporečni.
Ljubezen do školjk po očetu
Sogovornik je ljubezen do školjk prevzel po očetu, ki jih je še nabiral, sam pa se je pred skoraj dvajsetimi leti lotil gojenja. Pedoče je v preteklosti izvažal tudi na Hrvaško, a jih danes vse proda na domačem trgu, predvsem trgovcem in gostincem. Goji še druge vrste školjk – ostrige in ladinke (dondole), za katere pa ima večinoma italijanske in nekaj francoskih kupcev.
Petrič si že dlje časa prizadeva, da bi školjke gojil tudi dlje od obale, kjer so močnejši tokovi in so nasploh boljše temperaturne in druge razmere. Lani sprejeti pomorski prostorski načrt omogoča postavljanje školjčišč na območju, ki je za morsko miljo oddaljeno od obale. »S tem bi se med drugim izognili težavam, ki jih imamo zadnja leta, ko nam denimo jata orad poje skoraj ves pridelek. Orade se, kot je znano, zadržujejo bližje obali,« pojasnjuje.
»Sodelovanje s turističnim združenjem je zelo dobro in menim, da so take akcije, namenjene promociji lokalne hrane, zelo koristne in so se dobro uveljavile,« še doda.
Posebnost strunjanskih artičok
To soboto in nedeljo pa v Strunjanu organizirajo dneve artičok s tržnico domačih pridelkov in izdelkov, brezplačnim vodenjem po Strunjanskih solinah, predavanjem o uporabi artičok v kuhinji, delavnicami in kulinarično ponudbo na domačijah in v gostilnah. Med pobudniki praznika je Strunjančan Gianfranco Giassi, ki tudi sam goji avtohtono istrsko artičoko – ta slovi po vijoličasto zeleni barvi. »Še najbolj podobna je artičoki iz območja Benetk (otok Sant' Erasmo), a je bolj okrogla in manjša, drugod, recimo v Dalmaciji, je že čisto drugačna,« razlaga.
Dneve artičok tokrat prirejajo po treh letih premora, zato se jih toliko bolj veseli. »Letošnja letina je odlična, saj je bilo veliko vode, ki jih artičoke potrebujejo. Dobro smo izbrali tudi čas, saj bodo ravno prav zrele,« je zadovoljen. Giassi poudarja, da se artičoke sicer ne morejo meriti s priljubljenostjo kakijev, ki so že kar simbol Strunjana, a se zanje kljub temu navdušuje vse več ljudi, ne samo domačinov.
»Najboljše so, če jih skuhamo in dodamo samo malo oljčnega olja in popra,« zagotavlja. Sicer jih je
mogoče jesti z rižem in testeninami, v solati, vložene, kot dodatek k mesnim omakam, na pici, po Giassijevih besedah pa je zanimiva tudi kombinacija z grahom ali sipo. Artičoke poleg tega uporabljajo za izdelavo zdravilnih tinktur in v zdravilstvu nasploh. »Starši so mi povedali, da v preteklosti ni bilo strunjanske hiše, ki ne bi imela artičok doma,« pravi.
Kot navajajo v Turističnem združenju Portorož, kjer vse bolj poudarjajo pomen podeželja v zaledju piranske občine, so artičoke v slovensko Istro prišle iz Beneške republike v 15. stoletju. Šest stoletij pozneje jih bodo ta konec tedna v različnih jedeh ponudili številni strunjanski gostinci. Obiskovalci se bodo lahko podali na strunjansko pešpot, ki velja za eno najslikovitejših v slovenski Istri, saj se vije po robu najvišjega klifa vzhodnega Jadrana, območje pa je del zavarovanega strunjanskega krajinskega parka.
• Kulinarika je pomemben del turistične promocije Istre.
• Izolsko turistično združenje prireja dneve pedočev.
• Portoroško turistično združenje pa napoveduje praznik artičok.