Dostojna plača je osnova za dostojno pokojnino
Staranje in pokojninski sistemi Skoraj vse dosedanje vlade so z ukrepi sistemsko osiromašile upokojence
Skoraj vse dosedanje vlade so z ukrepi sistemsko osiromašile upokojence. Živimo dlje in čedalje slabše. Pokojninska vrzel kaže na več vrst neenakosti med spoloma. Preveč je prepričanja, da mora za starost poskrbeti vsak sam. V Sloveniji se uresničuje retorika delati do smrti. Stalna gospodarska rast bi lahko skrajšala delovno dobo. V klasičnih delovnih organizacijah ni interesa za delo starejših. Dovoliti bi morali, da v starosti lahko tudi malo uživamo.
Andreja Žibret Ifko
Tako so ugotavljali razpravljavci na okrogli mizi z naslovom Pokojninske reforme ali neoliberalni poskusi razgradnje socialne države, ki je potekala v okviru posveta Starajoča se družba in pokojninski sistemi, v organizaciji zavoda Opro in sekcije za sociologijo časa pri Slovenskem sociološkem društvu v Knjižnici Otona Zupančiča v Ljubljani.
Rešitve ponavadi le nižanje pokojnin
V medijih in javnosti pogosto zasledimo opozorila, da je naš pokojninski sistem nevzdržen in so zato potrebne nove in nove reforme, ki pa vedno znova vodijo v slabšanje položaja upokojencev, je v uvodnem nagovoru poudaril direktor zavoda Opro dr. Oto Grdina, ki je vodil okroglo mizo. Obremenjenost države blaginje je navadno opisana kot posledica vse manj številne delovne sile, nižje gospodarske rasti ter višjih stroškov zaradi upokojevanja baby boom generacije oziroma generacije otrok blaginje. Rešitve pa redko segajo dlje od zaostrovanja pogojev za pridobitev pokojnine, ponavadi jih iščejo v nižanju pokojnin.
»Če bi resnično želeli zagotoviti vzdržnost pokojninske blagajne, brez posegov v standard upokojencev, bi lahko na primer razmislili o povrnitvi prispevka za pokojnine, ki ga plačujejo delodajalci, na dobrih 15 odstotkov, kot je bilo to v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja,» meni Gerdina. »Lahko bi okrepili tudi možnosti za povečanje sredstev, ki jih v pokojninski sistem primakne država, z uvedbo s tujino primerljivih sredstev, recimo z obdavčitvijo premoženja. V Sloveniji davek na lastnino prinese le 0,6 odstotka BDP, medtem ko je ta delež v ZDA okoli tri odstotke in v Združenem kraljestvu nekaj čez štiri.«
Prejemki upokojencev pomenijo večjo potrošnjo
Pri pokojninskih reformah se, predvsem zaradi zagotavljanja zadostne rezervne armade delavcev, z navajanjem pesimističnih demografskih projekcij in opozoril zamegljuje, da trenutni pokojninski sistem ne bo vzdržal nadaljnjega staranja prebivalstva. Ta opozorila navadno navajajo, koliko milijonov več bo treba dati za pokojnine, ne upoštevajo pa, da se BDP iz leta v leto povečuje in se zato relativni delež BDP, ki ga dajemo za pokojnine, ne zvišuje tako hitro, opozarja Oto Gerdina.
Po mnenju nekaterih komentatorjev je takšno gledanje na pokojnine kot strošek preveč statično. Prejemki upokojencev niso samo strošek za državo, temveč pomenijo tudi večjo potrošnjo, dodatni davek na dodano vrednost, več prodaje, več dohodka in več delovnih mest. To prinese dodaten zagon gospodarskih dejavnosti.
Reforme pa dosežejo to, da prisilijo ljudi, da nase prevzamejo čedalje večji delež odgovornosti za varno in kakovostno starost. Najpogosteje jih tudi silijo in spodbujajo v državno promovirane zasebne pokojninske sheme. »Prikazovanje staranja populacije kot glavnega
Od vseh šolskih novih prijemov mi je bil najbolj všeč tisti, ki je določil, naj ima vsak otrok v parku svoje drevo. Pravzaprav so rekli, naj ima drevo človeške otroke, saj so vendar družina. Odmevajo protesti ljudi, ki županom očitajo, da njihovi gozdarski in siceršnji geniji preveč vneto podirajo ostarela, obnemogla drevesa. Češ da so nevarna. Da bodo posadili nova, še lepša, še starejša. Kot nekakšen stari most na Neretvi v Mostarju. vzroka za nevzdržnost sistema države blaginje je zato predvsem manipulacija, ki jo teoretiki vitke države uspešno uporabljajo za opravičevanje zmanjševanja javnih dobrin in posameznih pravic,« je prepričan dr. Gerdina.
Ukrepi, ki se vrnejo kot bumerang
Ukrepi, zaradi katerih se morajo starejši upokojevati pozneje, po več letih dela in z nižje odmerjeno pokojnino, pa sočasno ustvarjajo presežek delovne sile, saj delovnih mest in povpraševanja po starejših delavcih niti približno ni dovolj. Brezposelnost med starejšimi delavci pa poveča rezervno armado dela, kar navadno vodi v znižanje plač, oslabi moč organiziranega dela in poslabša delovne razmere. To se vrne kot bumerang, saj je količina denarja, ki se zbere v pokojninsko blagajno, v prvi vrsti odvisna od višine plač. Prav tako se lahko ob poslabšanju delovnih pogojev poveča delež prezgodnjih in predčasnih upokojitev, meni Gerdina.
»Skoraj vse dosedanje vlade so sistemsko osiromašile upokojence z velikimi rezi v pokojninsko blagajno. Vse posege v pokojninsko blagajno pa so utemeljevali zelo podobno, da je pač treba skrbno razporejati javne inance. Leta 2012 so ukinili državne pokojnine in varstveni dodatek ter ga preoblikovali v denarno pomoč, ki se je izenačila z drugimi oblikami denarne pomoči. To bi morali vrniti nazaj,« je poudarila Francka Ćetković, predsednica sindikata upokojencev (SUS).
Diskriminacija na trgu dela
Da ta ukrep ni bil ustrezen, je ocenila tudi dr. Vesna Leskošek, predavateljica na ljubljanski fakulteti za socialno delo: »Ta ukrep se je izkazal za diskriminatornega do žensk. Takrat je v javnosti krožilo mnenje, da ženska denarne pomoči ne potrebuje, saj ima moža, ki skrbi zanjo.« Dodaja, da je leta 2011, preden je začel veljati nov zakon, ki je to omogočil, varstveni dodatek prejemalo več kot 50.000 ljudi. Leto pozneje ga je v obliki inančnega dodatka prejemalo 8000 ljudi. Danes, ko se upošteva tudi nekoliko višja ocena nepremičnine, prejema varstveni dodatek približno 17.000 ljudi. »Ni dvoma, da je ta ukrep prizadel najranljivejše.« Opozorila je tudi na diskriminacijo na trgu dela, na različna plačila za isto delo, ki jih prejemajo moški in ženske. Te razlike pa se ne kažejo vedno samo v višini plače, pač pa tudi v dodatkih, ki jih na primer moški prejemajo, ženske, ki opravijo veliko neovrednotenega dela, pa ne.
Ob tem, ko obstaja veliko strateških načrtov, ki predvidevajo, da se bo zaradi staranja prebivalstva podaljševala delovna doba, nastaja vprašanje, ali imamo sploh dovolj delovnih mest, ki so prilagojena starejšim. Stalna gospodarska rast bi lahko skrajšala delovno dobo, je prepričana sociologinja dr. Jana Javornik, raziskovalka delovnih razmerij in javnih politik na univerzi v Leedsu. »Prilagojenih delovnih
mest za starejše ni dovolj, zanje v klasičnih delovnih organizacijah ni niti interesa. Prav tako ni dobrih načrtov za prilagajanje delovnega časa njihovim potrebam in zmožnostim. O primerni delovni dobi ni bilo narejenih nobenih resnih raziskav, vse temeljijo na predstavah o primerni povprečni starosti,« je kritična Jana Javornik.
Podaljševanje delovne dobe ni idealna rešitev
Razpravljavci so menili, da rešitev v podaljševanju delovne dobe ni idealna. Predvsem so problem prenizke plače, saj je dostojna plača osnova za dostojno pokojnino, je poudarila Francka Ćetković. Okrepiti bi bilo treba predvsem prvi pokojninski steber. Na Hrvaškem, na primer, kjer so preveč računali na drugi pokojninski steber, imajo zdaj velike težave.
Eno od mogočih rešitev za pravičnejše in dostojnejše pokojnine bi lahko iskali v selektivni razporeditvi sredstev, ki upošteva neenakost med spoli, družbeni razred oseb. Vesna Leskošek pa je do tega skeptična: »Selektivnost je problem, ker ji ni konca. Gospodarska zbornica pravi, da ženske ne bi smele več dobivati beneicij za rojstvo otrok, to naj bi umaknili iz pokojninske blagajne. Bo naslednja invalidnost?«
Sodelujoči na okrogli mizi so se strinjali, da bo pred naslednjo pokojninsko reformo potrebnega še veliko kritičnega pretresanja mogočih ukrepov. Med njimi ima velik pomen univerzalni dostop do vseh storitev, ki med drugim omogoča pravico do storitev, a po lastni izbiri. Strinjali so se, da bi v razviti družbi nenazadnje morali dovoliti, da v starosti tudi malo uživamo.
• Pokojninska vrzel kaže na več neenakosti med spoloma.
• Stalna gospodarska rast bi lahko skrajšala delovno dobo.
• V klasičnih delovnih organizacijah ni interesa za delo starejših.
Brezposelnost med starejšimi delavci poveča rezervno armado dela, kar navadno vodi v znižanje plač, oslabi moč organiziranega dela in poslabša delovne razmere. To se vrne kot bumerang, saj je količina denarja, ki se zbere v pokojninsko blagajno, v prvi vrsti odvisna od višine plač. dr. Otto Gerdina