Toaletni jin-jang

Po lastnih izkušnjah je Dobro jutro najbolje brati zjutraj, pred službo, najraje na stranišču. O tem se preredko govori, ampak, in od tega ne odstopam, določena literatura je kot ustvarjena za listanje med potrebo. Še več, sumim, da določene vsebine celo pomagajo premagovati ovire, ki prihajajo z muhasto prebavo. Zgolj ob prebiranju novic, kaj zganjajo oblastniki, nas požene na beli oltarček. To je res, ne nazadnje obstaja vrsta študij, ki dokazujejo, da je črevesje močno povezano z možgani, da z njim malone razmišljamo, da tam domujeta intuicija in njena sestrična, pretirana samozavest. Že ob bežnem pogledu na naše parlamentarce vidimo, da je nekaj na tem.

Vse, ki ste trenutno v moji najbolj priljubljeni pozi za branje teh vrstic, lepo pozdravljam in vam želim uspešno opravilo. Zavedam se, da velja tudi v tej izpostavljeni legi določena pieteta. Tako kot se ob jedi ne spodobi govoriti o določenih stvareh, tudi med potrebo ni vse dovoljeno. Osebno ne maram brati o hrani in gospodarstvu, sicer pa nisem preveč zahteven. Kot otrok sem najpogosteje prebiral etikete na čistilih in dišavah za prostor, ki so bile na dosegu roke. To je bilo zame straniščno čtivo. V najstniških letih sem si nosil na stranišče publicistiko, takrat sem malce odstopil od besedila in se bolj posvetil fotograijam. Očitno je treba malce kolobariti. S faksom se je na stranišču začela nabirati poezija. Za izredno priročne so se pokazale majhne rdeče pesniške zbirke, moj najljubši je bil straniščni Jenko in njegovi Obrazi. Zanimivo bi bilo slišati, kako bi to komentiral gospod Freud. Ja, na oltarčku smo bolj dojemljivi in tudi pogumni. Gre za nekaj trenutkov enosti s kozmosom, toaletni jin-jang, ki ga dopolnjujejo tisti, ki so opravilo prestavili na večer. Žal, zanje ni ostalo več prostora, poskusimo stisniti noter vsaj lahko noč.