Pisma bralcev in odmevi
Katastrofalni vremenski pojavi
Že veliko desetletij se ukvarjam z elektroenergetiko, sem »elektroenergetik s srcem«. Domišljam si, da nekatere naravne pojave prav razumem, verjamem v razlage nekaterih drugih oseb, kot jih opisujejo. Razumem učinek toplogrednih plinov (TGP), ne dvomim o podnebnih spremembah – dvig povprečnih temperatur, na primer manjšanje Triglavskega ledenika s 40 hektarov pred desetletji na današnjih 0,4 hektara ali manj, vesti iz satelitskih opazovanj o dogajanjih na površini in drugod na Zemlji.
Na počasen dvig povprečnih globalnih temperatur vpliva naraščanje TGP (ppm – število delcev na milijon) v atmosferi. Količine toplotne energije, ki jo »proizvede in proizvaja« človeštvo, povzročijo le zelo lokalno in časovno omejen dvig temperature – kajti vso toploto izseva Zemlja pri temperaturi na površini okoli 290 kelvinov (+15 stopinj Celzija) v vesolje, ki ima v svoji globini le 2,7 kelvina.
Sonce obseva Zemljo precej konstanto z močjo 1367 W/m² (solarna konstanta) nad plaščem ozračja, kjer letajo umetni sateliti, na celo Zemljino oblo to preračunano z eno četrtino, tj. povprečno 341,3 W/m². Od tega skozi ozračje do površine Zemlje prodre povprečno 184 W/m², 9,4 x 104 (94.000) TW, preračunano na celotno površino Zemlje, dnevni in nočni del, upoštevaje vse letne čase. Človeštvo z vsemi dejavnostmi, kjer se vse vrste energije nazadnje pretvorijo/preidejo v toploto, »proizvaja« 20 TW toplote (z leti narašča), manj kot 1/5000 od Sonca do Zemljine površine prihajajoče energije. Z začetki civilizacije so za človeštvo postajali pomembni obnovljivi viri energije (OVE, ogenj, veter za pogon plovil ...), z industrijsko dobo tudi fosilni viri energije in nato še izraba za pretvorbe v električno energijo, izrablja se jedrska energija. Danes ob izrabi vseh vrst primarne energije dobivajo OVE vse pomembnejši, vse večji, prevladujoč delež. Geotermalno iz globin Zemlje prihaja 0,87 W/m², 44 TW, kar je le 0,047 odstotka energije s Sonca; iz vrtin več toplote izrabljajo iz v davni preteklosti akumulirane v Zemljinih globinah, ki se jim s tem niža temperatura, na primer od 250 do 70 stopinj Celzija. Kot že povedano, se (skoraj) vse to v kratkem obdobju izseva (nazaj) v vesolje, razen zelo majhnega deleža, ki se porabi za povprečno trajni dvig temperature ozračja in drugih delov na/v površini Zemlje. TGP v ozračju ovirajo izsevanje v vesolje in pri enaki količini izsevanega se mora dvigniti temperatura na površini Zemlje, na primer dviga naj ne bi bilo več kot 1,5 stopinje Celzija. Ravnotežje dohodnih/odhodnih energij se ohranja. Antropogene pretvorbe v toploto globalno niso problem. Če koga motijo zgornje številke v TW-moči, jih pomnoži z 8760 in dobi teravat ure (TWh) energij na leto.
Dvig temperature na površni in v ozračju vpliva na povečano izhlapevanje vode in povečano sposobnost ozračja za sprejem vodnih hlapov (g/m³). Kondenzacija te pare pomeni sproščanje več latentne energije in več padavin (dež, toča, sneg), tj. tudi več hujših neurij kot na primer pred 70 leti. Na več geografskih območjih se čutijo tudi druge, neugodne podnebne spremembe, hujši vročinski valovi, požari v naravi ...
Moj strokovni doseg mi ne pove, katero neurje danes naj pripišem večji vsebnosti TGP (ppm) v primerjavi s stanji in dogodki, kot se jih spominjam izpred 70 let – že moja mama, preprosta ženica, je takrat vedela povedati, da se je nekje »utrgal oblak«, tj. lokalno je bila nevihta, poplava. Vesti že iz bližnjih krajev so takrat potrebovale kakšen dan ali več tednov, da so nas dosegle, dotok informacij je bil daleč manj številen in obsežen kot danes, ko v isti uri izvemo o dogodkih na drugi strani Zemljine oble in imamo občutek, da je tega pretirano daleč več kot nekoč. mag. Marijan Koželj, u. d. i. el. energ., Ljubljana
Medved, volk in druga divjad v naših gozdovih
Problem sožitja med zvermi in ljudmi je bil kar v redu rešen v nekdanji Jugoslaviji. Tam ni bilo vse slabo.
Kar je bilo dobro, bi bilo vredno obdržati. Za primerno število zveri so v nekdanji »Jugi« skrbele lovske družine. In so tudi dokaj razumno gospodarile s teritorijem revirja in populacijo zveri. Če je bil potreben odstrel kakšnega medveda, so povabile prijatelje, bogate lovce iz Italije in drugih dežel, peljali so jih v gozd, kjer je gost – lovec ustrelil medveda, volka ali kar že, in je za to presneto obilno plačal. Ta denar so potem dajali kmetom, ki so imeli zaradi zveri škodo. In glej čudo! Čudež se zgodi! Medvedi, volkovi, divji prašiči, jeleni, srne in druge gozdne živali zaradi tega niso izumrle.
Torej je odveč strah, da bi naši gozdovi ostali brez zveri, če bi prepustili to gospodarjenje lovcem in lovskim družinam. Lovci bi sami lovili ravnotežje med populacijo medvedov in drugih zveri, tako da bi bili zadovoljni tako lovci kot ljudje, ki živijo v bližini gozdov. In otroci bi mirno hodili po bližnjicah v šolo, gobarji bi v miru nabirali gobe in tako dalje.
Vilko Sustič, Brezovica pri Ljubljani