VOJNI DNEVNIK
1. DEL
Prvi september
Ob 3.16 zjutraj so nam zazvonili telefoni. Vsi, ki smo se v gluhi noči še nahajali v restavraciji, smo dobili identično sporočilo.
» Nevarnost zračnega napada! Umaknite se v najbližje zaklonišče
ali klet. Tam ostanite do preklica! « Vzelo nam je sapo. Spogledali smo se. »To je vaja, ni panike,« je nekdo dejal. Še preden je komu uspelo izdaviti vsaj medmet ali kletvico, so se oglasile sirene. Nekaj pijanih mladcev je krenilo na ulice. Tulili so, da hočejo puške. Mi smo se, še vedno v nejeveri, spraševali, ali bomo morali zjutraj neprespani v službo, za računalnik, na trening.
Klic dnevne, življenjske rutine je bil le še nekaj sekund glasnejši od zvokov vojne. Nato je dvakrat zapored strahovito počilo. Ne, to ni bila vaja.
Lastniku restavracije smo hitro sledili v vinsko klet – že med spuščanjem po stopnicah sem se nasmejal ironiji.
Osemnajst ur kasneje mi ne gre več na smeh.
Danes se je začela vojna. Danes je dan, ko so nas izruvali iz naših življenj.
*** »Pizdarija,« je bila visoko artikulirana sestra Maša, ko sem jo poklical iz današnjega prvega zaklonišča. Za učiteljico tujega jezika nadvse elokventno. »Pizdarija,« sem potrdil njeno oceno. Nekaj časa sva molčala.
»Kaj boš?« me je vprašala dve leti mlajša, a najmanj pet let bolj odrasla sestra. Bila je prvi človek, na katerega sem pomislil, ko so zatulile prve sirene.
»Čim prej hočem domov. Ruj me čaka v stanovanju. Spet sem ga pustil samega. Zmešalo se mu bo. Sploh si ne predstavljam, kaj bo, če bo začelo pokati. Že petarde ga spravijo v histerijo. Za več dni.«
»Mama in tata spita, nočem ju strašiti,« je odvrnila Maša, ki se je po končanem študiju proti vsem (našim) pričakovanjem iz mesta vrnila domov, na podeželje. V bližino staršev. Najpametnejši, najboljši človek, kar jih poznam. Odrekla se je svetu. Da bi lahko izboljšala, morda ustvarila svojega.
»Čuvaj se. Ne hodi ven. Ruj bo zdržal. Veš, Val, danes se bo končala naša, najina mladost,« je dejala Maša. Čutil sem, da zadržuje solze. »Kako to misliš?« »Mladost je, ko misliš, da je vse dobro še pred teboj.«
Prelevila se je v jasnovidko; ampak v vojni res ni težko napovedovati prihodnosti.
Ker je ni. ***
Sedim v kleti stanovanjskega bloka. Skupaj s preostalimi stanovalci smo umazano, trohnečo klet v desetih minutah spremenili v zasilno zaklonišče. Drugo danes. Že trideset ur nisem spal. Razneslo mi bo želodec. Kuha me tesnoba.
V kotu kleti, v mirnem času »družabnega prostora«, na televiziji zagledam podobe železniške postaje na vzhodu države. Ne morem verjeti svojim očem. Zajame me vrtoglavica. Pred lično železniško postajo, konec devetnajstega stoletja sezidano iz rdečih opek, v krogu ležijo razmesarjena trupla žensk in otrok. Na sredino trga je v trenutku, ko bi se morali pred vojno bežeči ljudje vkrcati na vlak, priletela raketa. In tik zatem še ena. Kamera se trese. Snemalec ni (z)mogel zadržati pogleda. Krvava punčka iz cunj leži ob svoji nepremični, morda petletni lastnici. Starka se po vseh štirih plazi čez trupla. Sosedje v zaklonišču srepo zrejo v ekran. Zgodilo se je čisto bli
zu nas. »V raketnem napadu je bilo ubitih najmanj 25 ljudi. Ranjenih je bilo več kot sto,« se na spodnjem robu televizijskega zaslona vrti napis.
Podatki. Številke.
Vsake toliko nas detonacije vržejo pokonci. Instinktivno se primemo za roke. Skupaj izgubljamo vojno nedolžnost. Najstnikoma nasproti mene gre na smeh. Z mobilnim telefonom snemata naše obraze. Zadržim se, da jima ne bi kaj rekel. Nimam te pravice. Tudi sam snemam obraze. Skupina mladih moških v klet prinese hrano, vodo, plinske gorilnike, spalne vreče in odeje. Zaustavim se med (pred) poskusom duhovičenja in asociacije na taborjenje zadržim zase.
Poskušam se umiriti s pisanjem. Dopovedujem si, docela neuspešno, da moram biti prisoten v trenutku; da moram opazovati druge ljudi. Da moja naloga ni le preživeti, pač pa svetu tam zunaj, izza naših meja, sporočiti, kaj se (nam) dogaja.
Grozna naloga, ki sem jo sprejel, da bi ohranil rutino in nahranil svojo obsesivno-kompulzivno motnjo. Nič častnega ni v tem. Kot tudi ne v čemer koli drugem.