SPD proti svoji volilni bazi
Vsi so nas odpisali, a še vedno smo tu, in to s kanclerjem. Tako je med slovesnostjo ob 160. obletnici ustanovitve nemške socialdemokratske stranke SPD dejal sopredsedujoči stranki Lars Klingbeil. Res je, stranki, ki ji je še pred nekaj leti kazalo zelo slabo, je uspelo kot feniks vstati iz pepela z Olafom Scholzem. Kdo ve, ali bi ji to uspelo, če ne bi tik pred volitvami kanclerskega kandidata CDU Armina Lascheta kamere ujele neokusno prešerno razpoloženega med katastrofalnimi poplavami v Arthalu. Niti Scholz niti Laschet se ne moreta pohvaliti s presežkom karizme.
A to je zdaj še najmanjša težava. Nemška socialdemokracija se je spet znašla v težkem položaju. V koalicijski pogodbi si je določila ambiciozne cilje, še posebno na področju razogljičenja. Pri čemer smiselnost ciljev ni vprašljiva, kar poudarjajo tudi v opozicijski krščanskodemokratski CDU, vprašljive so rešitve. Ponekod celo zgolj način, kako so se lotili uvajanja novih pravil. S prepovedjo vgrajevanja novih peči na plin in olje pet pred dvanajsto so več milijonov Nemcev potisnili v pat položaj. Mnogi se bodo morali odločati med vgradnjo drage toplotne črpalke, ki ob starih radiatorjih morda niti ne bo učinkovita, ali plačevanjem dragega plina, saj se obetajo visoke dajatve na izpuste ogljikovega dioksida tudi za gospodinjstva. Vlada obljublja, da bo pomagala s subvencijami, a zdaj je jasno le, da se lastnikom in najemnikom obeta še dodatna stanovanjska draginja.
Srednji (delavski) razred je tisti, ki bo, sodeč po do zdaj predlaganih reformah Scholzeve vlade, nosil največje inančno breme.
Ob že sicer visoki inlaciji in dejstvu, da je nemško gospodarstvo v tehnični recesiji, pojasnila vlade, da s prepovedjo želijo obvarovati prebivalstvo pred visokimi cenami ogrevanja v prihodnje, pač ne prepričajo. Tudi zato ne, ker koalicijski partnerji Zeleni in liberalna FDP govorijo diametralno nasprotni jezik. Opozicija tako res nima težkega dela pri rušenju koalicije. Vprašanje, ki si ga vsi postavljajo, pa je, kje je tu SPD in zakaj se zdi, da vlado vodi zelenoliberalni dvojec brez krmarja? Kancler Scholz je na slovesnosti spomnil, da je SPD vladala četrtino svoje zgodovine, a kljub temu močno vplivala na državne politike in s tem družbo: od uvedbe sodobnih socialnih zavarovanj pod Bismarckom do uvedbe minimalne plače pod kanclerko Angelo Merkel.
Se SPD zares boji vladati? Ali pa ima »le« težave z ugledom? Kako vendar naj prepriča svojo tradicionalno bazo – delavstvo –, da plin in olje prepoveduje v njihovo dobro, ko pa ima na grbi zapuščino kanclerja Gerharda Schröderja. Kanclerja, ki je z reformo trga dela skrčil pravice brezposelnih in najslabše plačane delavce potisnil v revščino, sam sebi pa uredil bajno plačano službo v Gazpromu ruskega avtokrata Vladimirja Putina?
Pri čemer so sedanji družbenoekonomski izzivi kot nalašč ustvarjeni za socialdemokratske odgovore in je SPD torej v prednosti zaradi domačega terena. Svetovna razmerja političnoekonomske moči se spreminjajo, na kar izzvani odgovarjajo s protekcionizmom. V večini razvitih držav so se socialnoekonomske razlike med revnimi in bogatimi v zadnjih treh desetletjih povečale, še posebno premoženjske. Nič drugače ni v Nemčiji, kjer se je povečala tudi stopnja tveganja revščine. Pokojninski sistemi, ki jih poznamo v Evropi, so ogroženi zaradi zmanjševanja rodnosti. Podnebne spremembe z zviševanjem temperatur grozijo nemškim gozdovom in kmetijstvu.
Vse te spremembe bodo najbolj prizadele prav življenjski standard volilne baze socialdemokracije. Ne samo v Nemčiji, tudi drugod po Evropi. Srednji (delavski) razred je tisti, ki bo, sodeč po do zdaj predlaganih reformah Scholzeve vlade, nosil največje inančno breme. Kje so predlogi o novem solidarnostnem prispevku najbogatejših za razogljičenje, kot ga je Nemčija uvedla ob prestrukturiranju vzhodne Nemčije po združitvi? Kje višji davki za tiste z najvišjimi dohodki, kot smo jih poznali v Evropi in ZDA po koncu druge svetovne vojne? Dokler se zdi celo znotraj SPD o tem bogokletno razpravljati, bo socialdemokracija težko našla pot do svoje volilne baze. Na desnici, tudi skrajno desno, bodo z lahkoto raztrgali politike kot uničujoče za nemško družbo.