Utkenektoksmrdi, se še vedno vpraša Gabrijel
Knjiga Raymonda Queneauja je nedvomno izjemna, kakor je nenadkriljiv prevod Aleša Bergerja
Po romanu
Je Cica še v metroju? Seveda je, v vseh časih lahko pride k stricu na obisk v Pariz kakšna provincialna desetletnica, potem pa tam počenja takšne ali drugačne vragolije ... Leta resda drvijo, desetletja neustavljivo minevajo, celo tisočletje se je vmes prelomilo v novo ero, človeška narava pa se od leta 1959, ko je v Franciji izšel roman Zazie dans le métro, najbrž ni kaj bistveno predrugačila, pa tudi družbena razmerja se spreminjajo sila počasi. Zato ne more čuditi, da se je Cica v metroju znašla na kakšnem seznamu najpomembnejših svetovnih knjig 20. stoletja in so jo zdaj iz naftalina znova potegnili tudi pri nas.
Cica v metroju je v izvirniku kot Zazie dans le métro izšla leta 1959 pri Gallimardu. Nekakšno francosko Piko Nogavičko, ki si jo je mojstrsko izmislil Raymond Queneau (1903–1976), je skorajda dve desetletji zatem, leta 1978, za Mladinsko knjigo izborno prevedel Aleš Berger. Pozneje so jo pri nas ponatisnili še 1994., pred kratkim pa pri Beletrini.
Tukajšnja fascinacija nad Cico je zaradi časovnega zamika povedna in založniško zanimiva: kakor da se, medtem ko sodobna francoska literatura drvi naprej, naša pa tudi, upiramo, da bi nenasitni čas posrkal včerajšnji svet. Koliko mu je to mogoče preprečiti ali gre predvsem za boj z notranjimi milini na veter, lahko povedo mlade generacije bralstva, ki uporabljajo svoj jezik, precej drugačen od tistega iz poznih 70. let prejšnjega stoletja. Cica v metroju je nedvomno izjemna knjiga, kakor je nenadkriljiv prevod Aleša Bergerja, toda kaj je lahko kultno danes, ko smo družbeno vse bolj obremenjeni s politično korektnostjo in bi hoteli sterilizirati celo jezik, čeprav je ta hkrati vse bolj ohlapen, kar podivjan? Aleš Berger je, kakor je povedal med nedavno predstavitvijo knjige v Francoskem inštitutu,
Cico v metroju, tudi v tokratni izdaji ohranil izvorni prevod s konca 70. let. Če bi ga začel popravljati in posodabljati, »potem bi, kakor bi rekel moj prijatelj Ludwig Hartinger, stopil v hudičevo kuhinjo«. Domala vse bi se podrlo, obrnilo na glavo. Cica ne bi bila več tako krasno cicasta, nič več tako čedno branje.
Kako je prišla k nam po skoraj dveh desetletjih?
Cica v metroju si je pred skoraj pol stoletja v slovenščino utrla pot prek Cace u metrou, ki jo je v srbski jezik leta 1973 prevedel Danilo Kiš. Kakor se spomni Aleš Berger, ga je nanjo »opozoril prijatelj Jernej Novak, ki je služil vojaški rok v Nikšiću. Očitno so imeli po vojašnicah jugoslovanske vojske bogate knjižnice, kajti prijatelj mi je o Caci u metrou pisal v pismu.« Aleša Bergerja je tako zelo zintrigirala, da je v Nuku brž poiskal francoski izvirnik, nakar ga je roman prevzel že s prvim stavkom, ki ga je v slovenščino prenesel takole: Utkenektoksmrdi, se vpraša Gabrijel, komaj še pri močeh ...
In kako ta uvodni stavek in vse, kar mu je eksperimentalnega sledilo, zveni po 45 letih? »V knjigi je veliko slenga, najstniškega in urbanega, sleng pa je govorica, ki se najhitreje spreminja in stara. Pa vendar upam, da so besede oziroma besedne zveze, ki sem jih takrat našel v jeziku ali sem si jih izmislil oziroma so prišle do mene, še toliko žive in prepoznavne, da jih lahko razume tudi sodobno bralstvo. Ko sem prevajal Cico v metroju, je bil knjižni jezik neprimerno bolj normiran in sakrosankten, zato so bile tudi kršitve precej bolj opazne, provokativne, da ne rečem subverzivne ... Toda
Skorajda dve desetletji let po izidu jo je za Mladinsko knjigo izborno prevedel Aleš Berger. Pozneje so jo pri nas ponatisnili še 1994., pred kratkim pa pri Beletrini.
Film in pevka Zaz
Po romanu Zazie dans le métro so leta 1960 posneli ilm v režiji Louisa Malla. Leta 1999 so ga pri časopisu Le Monde in v knjigarnah Fnac uvrstili na seznam stotih literarnih del, ki so zaznamovala 20. stoletje. Kakor je brati v Wikipedii, si je tudi v naših koncih znana pevka Zaz alias Isabelle de Truchis de Varennes svoje umetniško ime izbrala po glavni junakinji kultnega romana Zazie dans le métro. o slengovskem izrazju sem bil že takrat prepričan in enako verjamem še danes, da ni le nekaj, kar si nekdo v jeziku izmisli oziroma govori ozka skupina, najsi šola ali razred ali določena mestna četrt, ampak mora imeti metaforično funkcijo: razumljivo naj bi bilo tudi zunaj teh skupin.«
Kot primer kaže navesti številne sinonime, ki jih je v Cici v metroju za policiste nanizal Queneau, Aleš Berger pa je vštric z njim ob kifeljcih, miličnikih, kilakih, stražmojstrih ... našel še zabavne gumiglavce.
Potencialnost literature
Vsebinsko provokativna – denimo zaradi ekscentričnosti pa tudi seksualne ambivalentnosti likov oziroma njihove hormosesalnosti –, predvsem pa karikirano zabavna, iskriva, raziskujoča in jezikovno drzna Cica v metroju je ob koncu 70. let tudi v slovenščini nakazala potencialnost književnosti in subverzivnost literarne pisave. Premikala je meje v slovenskih glavah, ne brez kritiške naklonjenosti. Andraž Gombač iz Beletrine je na predstavitvi spomnil na recenzijo Dimitrija Rupla v Teleksu, v kateri je ta ob prvem izidu zapisal, da »se je nesveta govorica verjetno prvikrat pojavila v slovenski knjigi«, Rapa Šuklje pa je v radijski oddaji ocenila, »da gre za pravo mero spoštljivosti in nespoštljivosti do svetinje, kot je ustoličeni knjižni jezik«.
Aleš Berger, ki ga ni prava poezija le brati, ampak tudi poslušati, že dolga desetletja dokazuje, da ga obvlada do potankosti in se zna z materinščino tudi smelo igrati, da se pri tem celo zabava. »Nujno je veselje do preizkušanja drugačnih leg. Kaj vse je mogoče početi z jezikom, če človek obrne par zlogov, seveda uravnoteženo z izvirnikom?!«
Prevajati vedno pomeni hoditi skupaj z avtorjem, čim bliže in karseda pedantno, kar lahko po Bergerju pomeni tudi poloviti kaj za (kakšen stavek) nazaj, kadar pač ni mogoče vsega presaditi sproti ... Seveda vsak prevajalec po svoje bere originale, kajti besede v nas ne odzvanjajo enako, ampak jih občutimo v lastnih odtenkih; odvisno od okolja, v katerem smo odraščali oziroma živimo. In ker besedja ne zaznavamo vselej enako, lahko pomeni prevajati tudi nenehno popravljati za seboj, se odločiti na novo in drugače, še zdaleč ne vztrajati pri istih rešitvah – v želji biti čim boljši, kar odličen.
Deklica Cica si še vedno hoče ogledati pariški metro, četudi je bila domišljena pred več kot 60 leti in se je, če karikiramo, vmes spremenilo toliko, da se ni hkrati spremenilo nič.
Cica v metroju si je pred skoraj pol stoletja v slovenščino utrla pot prek Cace u metrou, ki jo je v srbski jezik leta 1973 prevedel Danilo Kiš.
Odličnost in jezikovna gibkost
O prevajalski odličnosti in izjemni jezikovni gibkosti Aleša Bergerja – dobitnika številnih prevajalskih nagrad, med njimi Prešernove za življenjsko delo – pričajo, med drugim, še Vaje v slogu; pod Exercices de syle se je leta 1947 prav tako podpisal Raymond Queneau, soustanovitelj skrivnostnega gibanja Oulipo, v katerem še naprej raziskujejo, kar se zdi samo na bežen pogled nezdružljivo: književnost v paru z matematiko. V slovenščini jih je brati od leta 1981, zadnja izdaja (pri Cankarjevi založbi) je iz 2017 ...
Kakor so Vaje v slogu pisateljsko in prevajalsko zagotovilo za kanonsko večnost (so tudi v zbirki 1001 knjige, ki jih je treba prebrati, preden umrete), si kaže vedno znova zaželeti kakšne hudomušne Cice, najsi v metroju ali kje drugje, da bi nam literarno pokazala, kako drugače se da razmišljati, pisati, živeti. Da, deklica Cica s province si še vedno hoče ogledati pariški metro ..., četudi je bila nagajivo domišljena že pred več kot šestdesetimi leti in se je, če karikiramo, vmes spremenilo toliko, da se ni hkrati spremenilo nič. Podzemlje še vedno fascinira mlade duše, družbeno vprašanje homoseksualnosti pa ne da miru niti starim ...