Kriki niso vedno najbolj glasni
Prodorna glasbenica bo v okviru slovenskega večera na Drugi godbi predstavila prvenec Kriki
Laetitia Pohl, bolj znana kot KiKi, z močno odrsko prezenco in nežnim glasom posrka občinstvo v svoj domišljijski svet. V okviru slovenskega predstavitvenega večera na Drugi godbi bo v Klubu Cankarjevega doma nastopila v nedeljo ob 18. uri, skupaj z zasedbama Harmelogic in Zajtrk.
Imate precej nenavadno ime.
V Sloveniji je Laetitia precej redko ime, je pa verjetno špansko-francoskega izvora oziroma v latinščini pomeni 'veselje'. Moja mami tega ni izbrala zaradi pomena, ampak zato, ker je bila obsedena s francosko manekenko Laetitio Casta. To ime ji je bilo zelo všeč in ga je izbrala zame.
Sicer pa to niti ni tako nenavadno ime v nemško govorečih deželah. Ko sem bila majhna, smo namreč živeli na Dunaju. Zato ima tudi moj brat za Slovenijo nenavadno ime, Elijas. Kiki so me klicali od malega, tako da tega nisem posebej izbrala za svoje umetniško ime.
Je pa KiKi zelo dobro odrsko ime. Šele ko sem si želela ustvariti umetniški alter ego, neko internetno osebnost, sem ugotovila, da bi to lahko bila KiKi.
Moj problem je bil, da sem v pesem nametala preveč stvari hkrati in nisem imela občutka, kaj je odveč.
Vaš prvenec Kriki odpre kratek meditativni valček, ki proti koncu dobi vse bolj temačne podtone.
Valček je bolj običajen v šansonu, ali pa v kakšnih bolj srhljivih ambientih ter cirkusu. Valček v pop glasbi deluje nekoliko posebno. Je pa ta cirkuška ali kabaretna glasba močno vplivala na to, kako vidim pop glasbo.
Priznam, da sem bil zelo presenečen nad stilsko raznolikostjo vašega albuma. Žanri niso na silo nametani …
Skrbelo me je, da bo preveč vsega, da ne bo sodilo skupaj in da ne bom imela svojega glasbenega vtisa. V bistvu je šlo bolj za to, kaj se mi je zdelo, da najbolj sodi k neki melodiji. Na podlagi tega sem izbirala virtualne inštrumente. Verjetno se je tudi zaradi tega vsaka pesem razvila v svojo smer.
Imam veliko glasbenih referenc, ki jih poslušam. Od dream popa, ki je zelo popularen in ga izvajata recimo Aurora in Kimbra, do K-popa, evrovizijskih uspešnic. Skratka, od najbolj trashy zvrsti do meditativnih, poglobljenih skladb. Verjetno je tudi to vplivalo na mojo stilsko raznovrstnost.
V vaši glasbi je slišati odmeve domače zasedbe Brina in irske pevke Enye.
V bistvu sem za slednjo slišala, ko je Aurora povedala, da je bila Enya njena velika vzornica.
Skladba Punčka iz papirja je zanimiv odziv na obsedenost s podobami in potrošništvom. Po eni strani je v pesmi tudi kritika družbe, česar sprva niti nisem pričakovala, kaj šele načrtovala.
V bistvu je bila osnovna pobuda moja frustracija zaradi pretirane ustrežljivosti ljudi, takih, ki si ne upajo izraziti svojega stališča. Bolj ko nastopam in izvajam to pesem, več različnih odzivov dobim od občinstva, med drugim tudi o kritiki potrošništva.
Motilo me je, da so nekoga, ki je bil neodločen, ki ni znal reči ne, začeli izkoriščati.
Sicer pa s prijaznostjo ni nič narobe, mar ne?
Seveda, vendar menim, da obstaja prijaznost, obstaja pa ustrežljivost, ki ne izhaja iz tega, da hočeš biti prijazen, temveč bolj iz tega, da ne bi izpadel slabo ali nesramen oziroma kaj bi si drugi mislili o tebi.
Kako so nastajale pesmi?
Nisem inštrumentalistka, smo pa na gimnaziji imeli klavir kot poseben predmet, kar je bil eden od glavnih razlogov, da sem se vpisala na dramsko gimnazijo. Glasbene osnove so mi znane, nisem pa hodila v glasbeno šolo. Teorija mi je znana toliko, kolikor sem se je naučila pri glasbenem pouku v gimnaziji, pa tudi z notami se ne znajdem najbolje. ( Smeh.)
Tako pesmi nastajajo na računalniku ali s pomočjo sintesajzerja, kjer po posluhu ugibam, kar bi lahko dobro zvenelo. Pesem Punčka iz papirja je nastala na sintesajzerju, ker še nisem delala z računalnikom.
Kako je potekalo snemanje?
Pri snemanju vokalov in miksanju mi je pomagal mlad glasbeni producent Rok Molnar z veliko izkušnjami. Na demo posnetkih mi je tudi pomagal vse skupaj urediti in zmanjšati število inštrumentov v pesmih, da ni bilo preveč kaotično.
Moj problem je bil, da sem v pesem nametala preveč stvari hkrati in nisem imela občutka, kaj je odveč. Kakšna skladba je bila zaradi tega neposlušljiva.
Mogoče gre za začetniško željo povedati čim več, čim več dati iz sebe?
Rok mi je pomagal, če je bilo treba kaj odstraniti ali nekoliko drugače razporediti po pesmi.
Za nastope v živo imate zasedbo? Da, spremlja me Jaka Florjančič na kitari, ki je tudi posnel kitarske dele na albumu. Z mano so tudi tri spremljevalne pevke, Nika Trdin, Gala Pregel in Eva Ana Zudič. Pomagam si tudi z matricami.
Vaša besedila so prej male vinjete, kratke zgodbe, kot običajno oblikovana besedila pop pesmi. Večinoma sicer uporabljam standardno razporeditev kitica, refren, kitica … So mi pa drugi povedali, da imam vendarle v pesmih precej prijemov, ki niso običajni v pop glasbi. Res bi me motilo, če bi mi kdo rekel, da moje pesmi zvenijo kot najbolj klasične radijske pop pesmi.