Praznik sosedov

Danes, na zadnji majski petek, slavimo evropski dan sosedov. Zamisel zanj je vzniknila pred več kot tridesetimi leti, ko je Parižan Atanase Périfan s prijatelji ustanovil združenje Paris d'Amis, da bi okrepili medsosedsko povezanost. Tako se je rodila pomoč za sosede v težavah, povabila na praznovanje božiča za osamljene, posoja avtomobilov, iskanje zaposlitve za brezposelne in varstvo otrok na domu.

Prvi praznik sosedov leta 1999 je v 17. okrožju Pariza doživel hipni uspeh: sodelovalo je 800 stanovanjskih zgradb in več kot 10.000 stanovalcev. Naslednje leto so bila že nacionalna praznovanja s pol milijona sosedov, leta 2003 s tremi milijoni Francozov in Belgijcev, nato je šlo samo še širše in tudi po svetu, dokler sosedov od vsakdanjega srečevanja ni odrezala pandemija – in marsikje šele pokazala pomembnost sobivanja in medsosedske pomoči.

Slovenci soseda slavimo celo v himni, pa se vprašajmo, kakšen sosed smo sami. Bi se takšnega razveselili na stopnišču, bi si ga upali prositi za pomoč? Z družinskim prijateljstvom s sosedi iz sosednjega bloka sta že pred leti njihova babi Justi in dedi Tone v našem pritličju postala tudi malce naša babi in dedi. Sosed Drago za nami shranjuje ključe, ki jih občasno pozabljamo, na kljuki z ženo Dušico, prav tako eno veliko dušo, puščata kamilični čaj in paradižnike s svojega vrtička ali priložnostno darilce za novopečeno gimnazijko. Najbližji sosed Kos me tu in tam potolaži, da bo že jutri bolje. Od nedavnega zelenje pod našim balkonom zgledneje ureja nova soseda Neža, ki se je ob svoji častitljivi starosti priselila iz tržaškega zaledja. Oddolžim se, kadar lahko, z nošenjem vrečk gospe Marički, z besedo spodbude ali tolažbe za tega ali onega, če je treba, tudi z objemom jokajoče babi.

Ni treba na veliko praznovati z ulično zabavo, čeprav smo čisto pravo sosedsko imeli tudi mi, a na čast naše najstarejše sosede Amalije, ko je leta 2014 praznovala svojih prvih 100, danes pa jih šteje že 108. Povsem dovolj je drobec prijaznosti.