Vojska proti civilni družbi
Jutri bodo pakistanski volivci predvsem potrdili že potrjeno izbiro, ne pa dejansko glasovali
»Kar nekaj stvari ni v redu v pakistanski vojski,« je nedavno zapisal Tim Willasey-Wilsey, nekdanji britanski diplomat in dobri poznavalec Azije. »Preveč se vmešava v politiko. Napačno izbira v zunanji politiki. Onemogoča senzorje za mir z Indijo. Jemlje si prevelik del bruto domačega proizvoda. Pregloboko se je zavlekla v gospodarstvo. Ima mešana stališča do spoštovanja človekovih pravic. Pa vendar je to trenutno glavna institucija, ki medsebojno povezuje Pakistan. Glede na to, da gre za državo z jedrskim orožjem, je obstoj disciplinirane pakistanske vojske bistven za vse nas.«
Prav zato pomen jutrišnjih parlamentarnih volitev v Pakistanu ni toliko v imenu politične stranke in politikov, ki bodo na volitvah dobili večino, temveč v tem, kakšni bodo odnosi med civilno oblastjo in generali. Prav v tem kontekstu so bili demokratični Zahod in predvsem ZDA očitno nezainteresirani za dramatičen uvod v volitve, s katerim je vojska jasno dala vedeti, da izjemno priljubljeni nekdanji premier Imran Han ni več primerna izbira za to funkcijo. ZDA ne izvažajo več demokracije v južno Azijo. Že dolgo je zanje veliko bolj pomembno, da imajo tam nekoga, ki nadzira islamski terorizem in bo odnose z Indijo pripeljal do trajnega ravnovesja. Populizem v tem kontekstu ne pomeni veliko, tako da zaporne kazni, ki so jih prejšnji teden zaradi korupcije izrekli Imranu Hanu, v Beli hiši niso vzbudile skoraj nobenega zanimanja.
Nedavno je neki nekdanji ameriški diplomat v Islamabadu novinarjem Timesa dejal: »Kadar smo se spoprijeli s krizo, nismo klicali premiera, temveč smo klicali načelnika glavnega štaba.« Prav general Asim Munir, ki opravlja najvišjo armadno funkcijo, je mož, o katerem trdijo, da je sprožil plaz proti Hanu, potem ko je ta poskušal vojski pristriči peruti. Prav Munir se je lani odločil, da bo nekdanjega premiera Navaza Šarifa povabil, naj se vrne iz izgnanstva. Takoj nato so z nekaj dodatnimi vojaškimi ukazi izbrisali kriminalno sled, ki jo je ta puščal za seboj, in mu omogočili kandidaturo na volitvah. Še več: predstavili so ga kot najverjetnejšega zmagovalca volitev. To, da ima Han, nekdanji zvezdnik pakistanskega kriketa, med prebivalstvom še vedno od 60- do 80-odstotno podporo, je še najmanj pomembno, vsekakor pa napoveduje volitve, ki ne bodo ne svobodne ne pravične.
Priljubljenost nekdanjega premiera
Velika priljubljenost nekdanjega premiera je v pakistanski konstelaciji zgolj breme, ki ga je treba nositi na plečih. Zlasti zato, ker je bil Han politik, ki je bil sposoben – ali vsaj sposobnejši od drugih – dati več življenjske energije pakistanskemu gospodarstvu, ki je v tem stoletju raslo po prenizki stopnji, okoli odstotka na leto. Tako je bilo do zadnjih dveh let Hanovega obdobja, ko je gospodarstvo doseglo kar 6-odstotno rast, in to kljub pandemiji in vsemu, kar je ta prinesla. A tako sposoben, da bi izpeljal vse reforme, nujne za uresničitev njegovih obljub o vzpostavitvi Naja Pakistana – novega, bogatejšega in razvitega Pakistana –, kljub vsemu ni bil. Aprila 2022 so proti njemu izglasovali nezaupnico, kmalu zatem so ga aretirali in ga zaradi protizakonitega prodajanja državniških daril, ki jih je dobival na najvišji funkciji, obsodili na triletno zaporno kazen.
Hanova stranka Pakistan Tehrik e Insaf (PTI) ni pod pritiskom samo zaradi zapornih kazni, izrečenih njenemu ustanovitelju, temveč ji grozi celo razpustitev. Pakistanska ljudska stranka (PPP) se poskuša prvič po letu 2008 vrniti na oblast, vendar je malo verjetno, da ji bo to uspelo, glede na še vedno sveže rane iz leta 2022, ko so bile v pokrajini Sindh, kjer je največja politična baza te stranke, katastrofalne poplave. Dejstvo, da je prvič v zgodovini pakistanske demokracije na volitvah več neodvisnih kandidatov in da se za sedež v parlamentu poteguje več žensk kot kdaj prej, daje političnemu dogajanju zgolj določene odtenke barve, ki bo kljub vsemu tudi tokrat odvisna od vojske.
Do zdaj ni še noben pakistanski premier dočakal konca mandata. Šarif, vodja Pakistanske muslimanske lige Navaz (PML-N), je največkrat opravljal to funkcijo, a so ga vsakič strmoglavili z oblasti: prvič leta 1993, drugič leta 1999, nato pa še leta 2017, ko je z vrsto političnih odločitev prišel do živega vojaškim voditeljem, tako da so ga ti odstavili s položaja premiera, leto zatem pa na to funkcijo imenovali Hana. Zdaj menjajo smer in znova je tukaj Navaz Šarif, resetiran in naklonjen pričakovanjem generalov ter njihovim interesom.
Približno 128 milijonov volivcev, kolikor jih ima med skupno pakistanskimi 243 milijoni prebivalcev pravico glasovati, bo izbiralo med skoraj 5200 kandidati za nacionalno skupščino s skupno 266 poslanci. Med kandidati je 312 žensk, kar je več kot kdaj prej. Edina transženska med kandidati je Najab Ali, ki upa, da se bo zapisala v zgodovino kot prva predstavnica manjšinske spolne skupine (v katero jo uvršča pakistanski zakon) v najvišjem zakonodajnem telesu države, v kateri je homoseksualnost še vedno kazniva.
Vse to se bo dogajalo na volitvah, ki jih neodvisni pakistanski analitiki primerjajo s »kronanjem pričakovanega prestolonaslednika«. Potem ko je odstranila Imrana Hana, ima vojska proste roke za legalizacijo slehernega ukrepanja. Številni Pakistanci imajo vtis, da živijo pod neuradnim vojaškim udarom. Obiskovanje volišč bo jutri zgolj formalnost. Vojska je imela od nekdaj velik vpliv na pakistansko politiko. Zdaj ga je le še povečala.
• Jutri bodo v Pakistanu parlamentarne volitve.
• Pričakovati je, da te ne bodo ne svobodne ne pravične.
• Do zdaj ni še noben pakistanski premier dočakal konca mandata.
Med kandidati je 312 žensk, kar je več kot kdaj prej.