Rekorde, ki jih je nizal Peter Prevc, bo težko ponoviti
Slovenski šampion med najuspešenejšimi skakalci nasploh – Njegovo vitrino krasi ducat kolajn z velikih tekmovanj
Ko je Peter Prevc 5. decembra leta 2009 z 22. mestom na veliki skakalnici v Lillehammerju prestal ognjeni krst v svetovnem pokalu, verjetno nihče niti slutil ni, kaj vse se skriva v njem. Toda bolj ali manj redne uvrstitve med dobitnike točk so že tedaj nakazovale, da ima 17-letni fant iz Dolenje vasi pri Železnikih v sebi vendarle nekaj več.
Svojo nadarjenost je nato konec januarja 2010 potrdil z osvojitvijo naslova mladinskega svetovnega podprvaka v Hinterzartnu, že dva tedna pozneje pa je na svoje izjemne sposobnosti opozoril tudi na največjem športnem odru – olimpijskih igrah v Vancouvru oziroma Whistlerju, na katerih je na srednji napravi s četrtim dosežkom finala skočil na zelo dobro sedmo mesto. Za slovenske poročevalce je bila nova zvezda rojena, čeprav je bil takrat 17-letni Peter podobno redkobeseden kot je ob prvih zmagah v svetovnem pokalu tudi njegova sestra Nika Prevc.
Do kolajn na SP prej kot do stopničk v svetovnem pokalu
Toda vzpon najstarejšega od bratov Prevc v absolutni vrh je kljub vsemu trajal dlje, kot so mnogi z njim vred pričakovali. Med elitno deseterico se je s četrtim mestom prvič prebil januarja 2012 v Zakopanah, torej skoraj dve leti po OI v Kanadi. Ko se je zdelo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo prvič zavihtel na zmagovalni oder, je mesec dni pozneje sledil boleč padec po rekordnem poletu v Oberstdorfu, dolgem kar 225,5 metra. Zaradi strganih vezi v levi rami je moral tedaj predčasno končati sezono, tako je bil prisiljen izpustiti tudi svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Vikersundu 2012, na katerem bi bil zagotovo v ožjem krogu favoritov.
Po okrevanju se je v naslednji sezoni vrnil še močnejši, na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju leta 2013 v dolini Fiemme zablestel z bronasto kolajno na srednji skakalnici in srebrno na veliki, prvih (posamičnih) stopničk v svetovnem pokalu pa se je z drugim in tretjim mestom veselil na sklepnem dejanju zime na letalnici v Planici. Takrat je vzel zalet za premierni skok na vrh, ki ga je slabo leto zatem osvojil na Kulmu. V tisti zimi se je Peter z dvema odličjema (srebrnim in bronastim) ovenčal tudi na olimpijskih igrah v Sočiju, še dvakrat je preskočil vso konkurenco v svetovnem pokalu in se na koncu veselil prvega od treh zaporednih malih globusov za najboljšega letalca na smučeh.
Naslednjo zimo 2014/15 bi mnogi najraje pozabili. Najstarejši od bratov Prevc se je tedaj že bolj ali manj redno udeleževal slovesnih razglasitev, v Vikersundu se je vpisal v zgodovino kot prvi skakalec s poletom, dolgim 250 metrov, skupaj pa je prav tako slavil tri zmage, ki so slednjič »odločile«, da ni že prvič visoko v zrak dvignil velikega kristalnega globusa. Zbral je namreč 1729 točk, prav toliko kot njegov veliki nemški tekmec Severin Freund, ki pa je imel na svojem računu več zmag (9). Te so slednjič v razburljivem dvoboju za skupno prvo mesto jeziček na tehtnici prevesile na stran štiri leta starejšega Bavarca, ki je sicer medtem svoje smuči postavil v kot.
V sanjski zimi 2015/16 kot za stavo nizal rekorde
Verjetno je tudi silno razočaranje vplivalo na to, da v sezoni, ki je sledila, Peter ni pustil niti kančka dvoma o tem, kdo je številka 1. V sanjski zimi 2015/16 je osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. Na krilih zlatega orla za slavje na novoletni turneji je nato na Kulmu odjadral do naslova svetovnega prvaka v poletih in nato do velikega globusa. Nanizal je rekordnih 15 zmag, 22 uvrstitev na
oder za najboljše in kar 2303 točke, ki jih bo težko preseči.
Toda zatem se je krivulja njegovih rezultatov obrnila navzdol. Na uvodni tekmi naslednje sezone v Ruki si je resda s padcem priskakal tretje mesto (krstne zmage se je takrat veselil njegov najmlajši brat Domen Prevc), toda v nadaljevanju so se mu stopničke vztrajno izmikale, z vsemi tekmeci pa je opravil le še v Saporu. Na naslednjo (in doslej zadnjo) zmago je moral čakati vse do Lillehammerja 2020.
A s tem njegovih uspehov vendarle še ni (bilo) konec. Navsezadnje se je ob koncu zime 2021/22 v Planici z drugim in tretjim mestom veselil še dveh uvrstitev na oder za najboljše, na velikih tekmovanjih pa se je štirikratni zaporedni najboljši slovenski športnik leta (2013–2016) veselil še petih ekipnih kolajn – tudi zlate olimpijske na preizkušnji mešanih ekip v Pekingu 2022. Čeprav je med treningom na lanskem nordijskem SP v Planici grdo padel na Bloudkovi velikanki, se je uspešno vrnil v vrh. Jeseni si je po dolgih sedmih letih v Kranju priskakal naslov »poletnega« državnega prvaka, pred desetimi dnevi pa je na Kulmu prispeval pomemben delež k slovenski ubranitvi moštvenega naslova svetovnih prvakov v poletih.