S Šišenskega hriba je gledal Triglav in jokal
Viharnik z roba, 100 let skalašev Osupljivi ilm o Turistovskem klubu Skala, o začetkih slovenskega alpinizma in legendarnem Jožu Čopu
V ponedeljek se bo začel že 18. festival gorniškega ilma, slavnostno pa ga bo odprl nov doma
či celovečerni alpinistični ilm Viharnik z roba, 100 let skalašev. Igrano-dokumentarni ilm, delo avtorja Igorja Vrtačnika, je zgodba o rojstvu, vzponu in zatonu slovenske intelektualne in športne elite, zbrane v Turistovskem klubu (TK) Skala, zibelki slovenskega alpinizma, vitalizma, samozavesti in narodnega ponosa, ter zgodba o največji legendi slovenskega alpinizma Joži Čopu, jeseniškem železarju, malem človeku iz ljudstva, ki si je pridobil globoko spoštovanje celotne slovenske intelektualne elite in postal vzor vseh kasnejših generacij Slovencev.
Prav tako je ilm zgodba o Čopovem osupljivem prvenstvenem vzponu s Pavlo Jesih po kasneje poimenovanem Čopovem stebru v Triglavski severni steni, ki je naša najbolj znana alpinistična smer. S ilmom je Slovenija končno dobila celosten in dragocen vpogled v dogajanje med obema svetovnima vojnama, ko se je na slovenskem ozemlju po šestih stoletjih germanske nadvlade še vedno bíla bitka za slovenstvo, v naših gorah pa je potekal boj za vpliv med Slovenskim planinskim društvom (SPD) in nemškimi društvi. A medtem ko so se za slovenske planinske koče, poti in vrhove zavzemali znameniti župnik Jakob Aljaž in člani SPD, se je za prvenstvo v domačih stenah borila skupina mladih idealistov, v gore zaljubljenih alpinistov TK
Skala, ustanovljenega leta 1921. Glavno vlogo so odigrali mladi in drzni skalaši, med njimi Klement Jug, Joža Čop, Pavla Jesih, Mira Marko Debelak, Stanko Tominšek in Miha Potočnik, in po njihovi zaslugi je bila tekma med slovenskimi in tujimi alpinisti za prvenstvo v stenah dobljena.
Slovenija si ga zasluži
»Film je posvečen vsem neustrašnim alpinistom, ki so po prvi svetovni vojni pisali zgodovino slovenskega alpinizma in se s svojimi vzponi postavili ob bok takrat vodilnim nemškim, pa tudi italijanskim in francoskim plezalcem pri osvajanju zlasti Triglavske severne stene. Film je prav tako poklon prof. Janku Ravniku, izjemni osebnosti, skalašu, gorniku, glasbeniku, skladatelju, fotografu ter seveda avtorju prvega slovenskega celovečernega ilma V kraljestvu Zlatoroga, « je povedal Igor Vrtačnik o motivu za ilm, ki je nastajal tri leta, plezalne sekvence pa so snemali v dolini Vrat, v Triglavski severni steni in v stenah nad Vršičem. Glavni igralci so plezali z avtentično plezalno opremo in takratno plezalno tehniko.
Vrtačnik je želel posneti ilm že vse od leta 2013, a je bil njegov
• Skalaši so se z Nemci borili za prvenstvo v slovenskih stenah.
• S ilmom smo dobili celosten vpogled v dogajanje med svetovnima vojnama.
• Pavla Jesih je kot Antigona, izično je propadla, moralno pa zmagala.
Igor Vrtačnik je ilm posnel v produkciji zavoda Film Horizont. Nastal je v koprodukciji z RTV Slovenija ter s inančno podporo Slovenskega ilmskega centra.
scenarij kar šestkrat zavrnjen. »V Sloveniji je zelo malo ljudi s tako turbulentno, dramatično in s tem ilmično zgodbo, kot jo je imel Joža Čop. Skalaši so začetniki našega alpinizma in nosilci našega narodnega ponosa. A nobenega ilma o njih ... Kot narod imamo vse polno sivih lis, po drugi strani pa se snemajo ilmi o manj pomembnih osebnostih. Ta zgodba je ena od teh sivih lis. V ilmu sem jo skušal pokriti, saj se mi je zdelo, da ta ilm Slovenci moramo imeti, da si ga kot narod zaslužimo,« je še dodal Vrtačnik.
Osrednji ilmski lik Joža Čop je bil doslej mnogokrat prikazan v idealizirani, nadnaravni in mitski podobi, medtem ko je v ilmu Viharnik z roba predstavljen predvsem kot človek. »Ta mali človek, veliki alpinist, kot mu pravijo mnogi, je edinstven primer srčnosti in veselja do življenja, vedno nasmejan in duhovit, a kljub temu nesporna avtoriteta, ki so jo spoštovali njegovi sodobniki in vse kasnejše generacije. Joža Čop je arhetip vsega dobrega, kar premore slovenski značaj. Takšnih ljudi pri nas primanjkuje in so lahko vsem vzor,« je prepričan Vrtačnik, ki je v ilmu prikazal tudi, kako je Čop po 16 ur na dan delal v železarni, da je bil v soboto prost in je šel lahko v hribe, ter kako so ga na začetku vojne zaprli in je potem kot ilegalec iz okupirane Ljubljane s Šišenskega hriba gledal Triglav in jokal. Hkrati pa tudi že ponarodelo Čopovo, da ni nikoli plezal zaradi slave in časopisov, da si ne bi potem ljudje z njim brisali riti.
Pomen Čopa in skalašev za Slovenijo
Čopa je v ilmu odlično upodobil alpinist, član Akademskega alpinističnega odseka Ljubljana in gorski vodnik Miha Habjan. »Na začetku snemanja sem mislil, da nalogi ne bom kos. Ker nimam nič igralskih izkušenj, sem bil v zadregi. A dlje ko smo snemali, manj je bilo treme, več pa neke odgovornosti in hkrati časti, ker sem obul njegove čevlje. Pomen Jože Čopa je verjetno brez primere v slovenskem prostoru. Njegova notranja, pa tudi izična moč, trdnost, pripadnost slovenstvu, slovenskim stenam, slovenskemu človeku, resnici, prijateljstvu, tovarištvu, zlasti v kontekstu alpinistične naveze in pomoči v gorah, vse to sta Joža Čop in njegova izredna zapuščina, pomembna za vse nas, ne le za alpiniste. Eno samo globoko spoštovanje,« je dejal.
Prav tako se Mihu Habjanu zdi pomembna zapuščina skalašev, predvsem zato, ker so pokazali, da so v gorah še druge poti poleg tistih uhojenih za vse: »Da lahko vsak išče svojo pot, na svoj način. Da je avantura pomembna in so gore res lahko način življenja, kjer človek poleg izičnega išče nekaj več, v sebi, v svojih globinah. Vse to, kar nam je danes samoumevno, v tistih časih pa še ni bilo, so pokazali skalaši.«
Zgodba karizmatične Pavle Jesih
Film prikaže tudi pretresljivo in dolgo zamolčano zgodbo Pavle Jesih, Čopove soplezalke pri njunem epskem vzponu čez Čopov steber, ki jima je uspel prvi mesec po drugi svetovni vojni. Izjemna ženska in izjemna alpinistka je bila namreč lastnica več kinodvoran po Sloveniji, komunistične oblasti pa so jo v tako imenovanem montiranem procesu razlastile in ji odvzele vse premoženje. Ne njeni vplivni prijatelji in ne dejstvo, da je med vojno pomagala Osvobodilni fronti in bila na strani zmagovalcev, niso pomagali, Pavla Jesih se je umaknila v samoto in umrla v revščini.
»Veš, Joža, v stenah me nikoli ni bilo strah, a vse tole, kar se dogaja, mi nažene strah v kosti,« v ilmu o zlih slutnjah pove svojemu soplezalcu, preden vstopita v osrednji steber Triglavske severne stene, ki je kasneje postal znan kot Čopov steber.
Pavlo Jesih v ilmu odlično upodobi alpinistka Alpinističnega kluba (AK) Ravne na Koroškem Marta Krejan Čokl, sicer profesorica slovenščine v Srednji šoli za oblikovanje in fotograijo v Ljubljani. »Pavla je bila to, kar so si želeli biti moški: sposobna, pametna, močna, samostojna in premožna. Bila je emancipirana, in to v času, ko se ženska emancipacija sploh še ni zares začela. Kot novodobna Antigona je izično propadla, moralno pa zmagala. Ta njena volja in moč in to, da se ni vdala, vse to me je pri njej že od nekdaj močno fasciniralo. Zato tudi nisem prav nič pomišljala, ko so me vprašali, ali bi bila v ilmu Pavla Jesih. Tako karizmatična osebnost je bila, da bi težko rekla ne,« je dejala Krejan Čoklova in hkrati priznala, da jo je bilo med snemanjem večkrat tudi strah, saj so plezali brez čelad in plezalnih pasov ter s konopljenimi vrvmi.