Recenzijski izvod
In vendar vztrajati v pomenku s polivalentnimi predstavami o smrti ni vedno lahko.
Neredko nadvse lucidna literatka Cvetka Bevc v svoji najnovejši pesniški zbirki, interakcijsko naslovljeni Pesmi in plesi smrti, nadaljuje s poudarjanjem pomenljivih bivanjskih projekcij in problematik. V idejno ospredje postavlja prepustno prostranost smrti, ki kotira kot klasična konstelacija minljivosti, a tudi kot trajnejša perspektiva, ki obroblja in nemalokdaj pronicljivo preglasi ali prevrednoti prevladujoče predikate preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Od nekdaj neulovljiva uganka smrti že skraja postane podstat pedantnega poglabljanja v priglašeno bivanje, kakršno pesnica pričenja po svoji prepoznavni navadi – in medias res, torej posledično tudi skozi skrajno nepristransko nastavljanje ogledala osebnim usodam, medosebnim odnosom in vsakdanji bivanjskosti nasploh. »Vsaka pesem je naročilo / iz drugega sveta,« priznava in poznavalsko pretresava svoje pričujoče pesniško poslanstvo, katerega glavni predmet prestrezanja in poustvarjanja niso zgolj porazgubljeni »prizvoki iz podzemlja«, ampak po malem oboji – preminuli in preživeli glasovi. K obojim prodira s preudarnim menjavanjem prizorišč, premišljanj in presihajočih konverzacijskih kadriranj; prvenstvena težnja po pozornem (samo)opazovanju se naposled nepreklicno pobrati s pravilom »mrtvi morajo živeti naprej«, na ozadju katerega postane jasno: marsikdaj je prekomerna »cena za preživetje / strašnejša od tiste za življenje«.
Kot temeljno tenzijo poudarjanja pesemske konstante »smrt je moja prijateljica / nič posebnega torej« srečujemo serviranje smrti v vseh vitalnejših premisah, premenah in podobah; skrivnostna smrt ostaja osrednji rabelj preteklosti in sedanjosti, a nemalokdaj ji posamezniki z nekaj načrtnega »pospeška« rade volje prekrižajo načrte in se še sama smrt strahoma strese ob misli, da »nekaj več obstaja od nje same«. Z njeno prezenco pa po svoje precej primerljivo, a ponavadi v bistveno bolj plemenitih in produktivnih priklicih postreže pričujoča poezija; pesnica svoj pesniški prostor podarja prenekaterim prizadevno prestrezanim ali ponotranjenim peripetijam in presunljivim preobratom, skozi katere konstantno motri tudi sebe. »Če ne razkrijem svojih senc, / ne morem pisati o drugih,« pravi in z nemalo natančno namerjene ironije pristavi: »O mrtvih naj bi bilo najlažje.«
Pa vendar vztrajati v pomenku in premisleku s polivalentnimi predstavami o smrti ni vedno lahko. Že zato ne, ker si smrt nenehno nadeva neslutene ali novonastale maske ter se razodeva skozi ambivalentne modalitete; zdajci postane preteča ptica, polnočni privid in spontana slutnja, zdajci prostočasna tovarišica, neutrudna tolažnica in morda edina klena bilka, zdajci zlovoljna vlačuga, pa spet nepredvidljiva in nepremagljiva plesalka, ki v sebi skriva sladkosti in obete obilne dediščine. Zdi se, da vsaka vzvalovljena in »iz pepela povzdignjena« zgodba zgosti plastovita videnja in neponovljiva presnavljanja pretečih prostranosti smrti. A omenjene pesmi s svojo jasno in neprosojno ironijo praviloma plimujejo proti poplavljenim podobam, jih jadrno odrešijo odmiranja ali konstantnega kroženja in pregovorno parazitski smrti slečejo prastari plašč. Šele tukaj, torej onkraj drevenečega in drhtečega ozračja, ponovno sprevidimo, kako strah je votel, okrog ga pa nič ni, kar ostaja svojevrstna nujnost, v kolikor kanimo, da »smrt bo kot da je ni bilo«, da torej prav mi, ki »vse življenje slikamo podobo smrti«, kratko malo »rečem[o] da življenju«.
Četudi skrivnostno »samoraslost« smrti marsikdaj spremljajo nelagodje, negotovost in nasploh nezavidljivo zavedanje, da je nazadnje
(še) »prepovedano postalo dovoljeno«, pesniška zbirka izkazuje zanesljivo, pregledno zgneteno in enovito strukturo. Tu se v nazorneje razmejenih pesemskih poglavjih prepletajo premišljena posvetila, pokloni in (pre)izkušnje, ki krenejo iz praviloma personalnega polja in potem prek kumulacije kolektivnega ali v kombinaciji s prikladno prelomnimi slogovnimi popestritvami postopoma prodirajo na parket, kjer neminljivo poplesavata Eros in Tanatos. Šele ko skrajno pogumna govorka galantno pograbi »prijetnejšega plesalca«, da skupaj odplešeta poslednji ples veselja in radovanja nad bivanjem, neogibna bariera med obema obnebjema polagoma izginja, poezija pa ponovno premaga smrt. Od tam, tudi ob neusahljivih izrekanjih »za eno samo življenje / ki ga nikoli ne bi zamenjala«, naposled skorajda poletimo k uvodnim markacijam in pridruženim prvoosebnim poskusom slavljenja rojstva. In odslej je spet tako, kot bi menda moralo ostati: brez bridkega tarnanja ali melanholije, zgolj pristna pomirjenost s seboj, prepredena z globoko in neizkrivljeno hvaležnostjo.