Čakanje na odločbo otrokove težave samo še poglobi
Od vloge do odločbe o usmeritvi mine povprečno skoraj pol leta, nekateri nanje čakajo celo leto
Število otrok s posebnimi potrebami in njihov odstotek se v populaciji že nekaj let povečuje. Vlog za usmerjanje na Zavodu RS za šolstvo je vse več, otroci, ki bi odločbo o usmeritvi ali zgolj spremembo usmeritve nujno potrebovali, pa čakajo. Po podatkih analize zavoda za šolstvo gre v povprečju za nekaj mesecev, a pri nekaterih šolsko leto mine, še preden dobijo zapisane prilagoditve. Škoda je lahko zelo velika, posledice pa opazne tudi v duševnem zdravju otroka.
Osmošolka z disleksijo, motnjo pozornosti in težavami s tako imenovanim delovnim spominom je k specialni pedagoginji začela hoditi že pri petih letih. V tretjem razredu je prejela odločbo o usmeritvi s štirimi dodatnimi urami strokovne pomoči na teden. Ima podaljšan čas pri pisnih preizkusih, piše zunaj razreda, njeno ocenjevanje poteka večinoma ustno. V sedmem razredu se je izkazalo, da potrebuje več podpore, predvsem pa drugačno, razlaga njena mati: »Ne potrebuje, denimo, ure s specialno pedagoginjo, ampak z nekom, ki ji bo pomagal pri učenju. S specialno pedagoginjo sva 1. avgusta oddali vlogo za spremembo usmeritve. Obe sva verjeli, da ne bo treba – glede na to, da je že potrjeno, da ima otrok speciične učne težave – spet ugotavljati, kdaj je shodila in spregovorila, ter da bo zadeva rešena v nekaj tednih. Januarja sem po izrecnem poizvedovanju izvedela, da bo njen primer obravnavan na marčni seji komisije. Osem mesecev po vlogi! Odločbe ne moremo pričakovati pred aprilom, ko bo večina šolskega leta minila.«
To še zdaleč ni edini primer. Še več, podoben primer je celo v istem razredu. Za sošolko so vlogo oddali julija, na seji komisije jo bodo obravnavali aprila!
Kot so odgovorili na zavodu za šolstvo, se število vlog za usmerjanje povečuje. Leta 2022 so prejeli 11.525, lani pa 12.088 zahtevkov. Konec januarja so imeli za še 928 otrok odprtih postopkov za uvedbo postopka usmerjanja in za 668 otrok, za katere je bila podana zahteva za spremembo postopka usmerjanja. Med njimi sta zgoraj opisana primera. Na zavodu za šolstvo je zaposlenih 25 višjih svetovalcev, ki vodijo postopke usmerjanja na vseh devetih območnih enotah, pojasnjujejo na zavodu: »Zaradi povečanja števila zahtev sedanje število zaposlenih kljub nenehnim notranjim spremembam organizacije dela ne omogoča, da bi bili postopki usmerjanja lahko izvedeni v zakonsko določenih rokih.« Po zakonu morajo odločbo izdati v 30 dneh od prejetja strokovnega mnenja komisije.
• Odločba o usmeritvi je za otroke, ki jo potrebujejo, ključna.
• Brez nje se dodatna strokovna pomoč ne izvaja.
• Na zavodu za šolstvo priznavajo, da odločb ne izdajajo v zakonsko določenih rokih.
Velika škoda
Šolska psihologinja in predsednica sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju v Društvu psihologov Barbara Stožir Curk je jasna: »Če na odločbo čakamo predolgo, se dodatna strokovna pomoč, ki jo učencem zagotavljajo psihologi, specialni pedagogi, socialni pedagogi …, ne izvaja. Tako otrok ne dobi ustrezne pomoči za premagovanje primanjkljajev na učnem, čustveno-vedenjskem področju in pri krepitvi veščin, ki mu omogočajo spopadanje s težavami. To pomeni, da se težave še povečajo oziroma vzpostavljamo tveganje za pojav dodatnih, s katerimi se je potem še težje spopasti. Pri tem izpostavljam duševno zdravje in učenčevo dobro.«
Barbara Stožir Curk dodaja, da takšna situacija ne vpliva le na otroka, ampak na celotno družino: »Starši poročajo o nemoči, odporu otrok do učenja … Stanje je lahko še slabše, če otrok ni usmerjen v zanj ustrezen program in tako starši kot šola čakamo na odločbo, ki bo to stanje rešila.«
Šole sledijo konceptu učnih težav in petstopenjskemu modelu pomoči. Odločba, kot pojasnjuje Stožir Curkova, predstavlja zadnji, peti korak, ki je mogoč, ko je bila opravljena ustrezna diagnostika v zunanji instituciji: »Zaradi dolgih čakalnih vrst se torej lahko zatakne že v četrtem koraku. Ko starši oddajo zahtevo za usmeritev – že do vložene zahteve lahko traja nekaj let –, pa si želimo, da se odločba o usmeritvi s potrebnimi prilagoditvami in dodatno strokovno pomočjo (DSP) pripravi čim prej.«
Možnosti na papirju
Da čas v teh primerih ni zaveznik, opozarja tudi ravnatelj OŠ Školjica Roman Brunšek: »Največja težava je, da od vloge do izdaje odločbe traja predolgo. Šole sicer lahko zagotavljamo določeno učno pomoč v okviru individualne in skupinske učne pomoči, dopolnilnega pouka, tutorstva … Pričakovana je tudi diferenciacija in izvajanje določenih prilagoditev, a če je v oddelku 24 učencev, ta pričakovanja niso realna.«
Brunšek dodaja, da določene ure pomoči lahko sistemizirajo le na podlagi odločbe: »DSP niso inštrukcije, čeprav je marsikdaj, žal, tako. Če ima otrok diagnozo oziroma ugotovljene primanjkljaje, pri teh urah poskušamo odpraviti določene primanjkljaje, krepila se bodo otrokova močna področja, ni pa osnovni cilj poučevanje matematike. DSP lahko uspešno izvajajo le strokovnjaki (specialni pedagogi, psihologi …), ki so za to usposobljeni. Dlje ko tega ni, slabše je za otroka. Pa tudi pet ur DSP, kot jih lahko ima otrok največ, je premalo. Hkrati se spopadamo še s pomanjkanjem ustreznega kadra za izvajanje tovrstnih ur. Pri nas smo šele pred 14 dnevi dobili logopeda.«
Na to opozarja tudi Stožir Curkova: »Sredi šolskega leta je tako rekoč nemogoče zagotoviti ustrezne izvajalce. Šole v takih primerih predlagamo strokovnjake, ki jih lahko zagotovimo in v dovolj veliki meri še lahko kakovostno delujejo z učencem ali učenci. Dodaten problem so spremljevalci, še posebno začasni, ki jih mora zagotoviti šola sama oziroma občina.«
Zaradi dolgega čakanja na odločbe nekatere šole same, na podlagi strokovnega mnenja, ko otrok enkrat že dobi mnenje zunanje institucije, upoštevajo določene prilagoditve. Na drugih šolah tega ni, razlike so tudi med posameznimi učitelji in specialnimi pedagogi na isti šoli. Barbara Stožir Curk pravi, da je težava zakonodajna: »V zakonodaji koncept učnih težav, ki nam praktikom predstavlja strokovni okvir, ni naveden. Ministrstvo je julija 2020 pripravilo okrožnico, v kateri je opredelilo, da učencem z učnimi težavami brez odločbe omogočimo prilagoditve ne samo v procesu učenja, ampak tudi v procesu ocenjevanja. Okrožnica je podlaga, ni pa to zakonski okvir. Osnutek zakona o osnovni šoli zakonskih neurejenosti ne odpravlja.«