Štirinajst minut in 28 sekund, ki so pretresle drsalni svet

Vteh dneh mineva 40 let, odkar je v Sarajevu potekal eden najodmevnejših dogodkov v socialistični Jugoslaviji – vsaj do začetka krvavih vojn, v katerih je v prvi polovici 90. let država razpadla –, zimske olimpijske igre. Sicer Velika Britanija ne velja ravno za velesilo v zimskih športih, je pa imela v tistem času prepričljivo najboljši par v umetnostnem drsanju, Jayne Torvill in Christopherja Deana.

V tej športni panogi je vladal tradicionalizem, v katerem so strogi sodniki ocenjevali predvsem to, kako so drsalni pari ob spremljavi glasbe tehnično izvajali različne prvine. Vendar se je že začel nov val, zagovorniki katerega so hoteli vsaj enako težo kot tehnični popolnosti dati tudi umetniškemu vtisu. Izkazalo se je, da je novi val premagal tradicionaliste prav na prvih zimskih olimpijskih igrah v kateri od socialističnih dežel.

V Sarajevo sta Torvillova in Dean prišla kot nesporna favorita. Od leta 1981 sta zmagala na vseh svetovnih in evropskih prvenstvih. Vendar je bil pritisk nanju velik. Na Otoku so od njiju vsi pričakovali zlato, malo pred igrami jima je kraljica Elizabeta II. podelila viteški red britanskega imperija, ki si ga prislužijo zaslužni športniki in umetniki. Sama sta se zavedala, da je to zanju zadnja priložnost. Na olimpijskih igrah leta 1980 v Lake Placidu sta končala na petem mestu, po Sarajevu pa sta se namenila med profesionalce. Do takrat je plesni par plesal v skladu s tradicionalističnimi pričakovanji in tudi v Sarajevu bi lahko izbrala varno pot. A na skoraj tajnih vajah v bavarskih Alpah v Oberstdorfu sta pripravila predstavo, ki je pretresla drsalni svet. Njuna glasbena spremljava iz baleta Boléro je bila 18 sekund daljša od predpisanih 14 minut in 10 sekund, vendar sta našla luknjo v pravilih. Ura namreč steče, ko se drsalke dotaknejo ledu, zato sta nastop začela na kolenih in na rezila stopila po natančno 18 sekundah. Nadaljevanje je legendarno. Po nastopu v maniri novega vala drsanja je od navdušenja skoraj eksplodirala dvorana Zetra, v domovini Torvillove in Deana pa je norelo približno 24 milijonov ljudi pred zasloni, kar je eno največjih občinstev v zgodovini športnih prenosov v Veliki Britaniji. Klonili so tudi tradicionalistični sodniki in jima podelili rekordnih 12 perfektnih šestic in šest ocen 5,9. Do profesionalne upokojitve leta sta 1998 sta Torvillova in Dean še enkrat nastopila na olimpijskih igrah. Leta 1994 sta se zaradi sprememb pravil, kdo lahko nastopa, pri 36 letih vrnila na olimpijski led v Lillehammerju. Dosegla sta tretje mesto, kar je bilo zanju veliko razočaranje. Vrnila sta se v profesionalne vode. Čeprav sta se po letu 1998 Jayne Torvill in Christopher Dean posvetila lastnim projektom, sta ostala dobra prijatelja in občasno še stopita skupaj na led. V torek sta z otroki iz Sarajeva spet zadrsala po ledu v vojni porušene in potem obnovljene dvorane Zetra, ki se zdaj imenuje Olimpijska dvorana Juana Antonia Samarancha.